Pihala so bila sestavni del bogoslužja Izraelcev. Četrta Mojzesova knjiga govori o gradnji svetišča, poteku bogoslužja in o tem, kaj vse je bilo še pomembno za sožitje ljudstva. Mojzes je od Boga prejel navodilo: ”Narêdi si dve srebrni trobenti” (4 Mz 10,2).

Zanima me, kako so bila videti ta glasbila. Kakšen je bil njihov zvok? V grobnici egipčanskega faraona Tutankamona so našli dva inštrumenta, ki bi lahko bila podobna Mojzesovim trobentam.

Tako kot pri izraelskem ljudstvu so tudi danes pri cerkvenih bogoslužjih dobrodošli pihalci in številni drugi glasbeniki. Njihovo igranje cerkev popelje v slavljenje Boga, včasih slovesno in resno, včasih pa živahno in veselo. Glasba je posvečena Bogu. Veselje in predanost pri ustvarjanju glasbe sta kot darilo, ki ga lepo zavijemo in podarimo Bogu. Tudi poslušalci pri bogoslužju, ki se prepustijo glasbi, se počutijo povezani z Bogom in razmišljajo o vseh dobrih stvareh, ki jih Bog daje.

Zgornje svetopisemsko besedilo dodaja še en vidik, ki me je presenetil. Ko Boga hvalimo z glasbo, to ni enosmerno dejanje. Bog je takrat Izraelcem obljubil, da ga bo priklical zvok trobente. Ko so ljudje pri bogoslužju slišali trobento, so vedeli: ”Bog zdaj misli na nas. Vsekakor nas je imel ves čas v mislih, toda zdaj ni dvoma – Bog misli na nas.” Ko Bog misli na nas, nas blagoslavlja. Veseli se z nami v našem slavljenju. Naše prošnje si vzame k srcu. Ko igramo na glasbila, ko pojemo ali poslušamo glasbo, smo lahko prepričani, da je Bog povezan z nami.

Simon Krautschick

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024