Še vedno se dobro spomnim, kako sem kot voznik začetnik pozimi vozil očetov avto po avtocesti Hunsrück. V dolini Rena je bilo vreme blago, zato starši in jaz nismo pričakovali poledice na cestišču. Toda potem se je zgodilo. Avto se je zavrtel za 360 stopinj in trčil v odbojno ograjo. Škoda je znašala več kot 2000 nemških mark. Najprej smo bili hvaležni, da v nesreči ni bilo udeleženo nobeno drugo vozilo in da se nam ni nič zgodilo. Nato me je preplavila skrb, kako bom poplačal škodo. Oče me je objel in rekel: ”Ker te ne morem kriviti za nesrečo, bom stroške poravnal jaz.” Kamen se mi je odvalil od srca!

Mislim, da tako ravna tudi naš nebeški Oče. Neskončno ljubi vsakega od nas. Ta naklonjenost spodbuja njegove odločitve in dejanja. Na misel mi pride dogodek s prešuštnico iz osmega poglavja Evangelija po Janezu. Kako velikodušen je Jezus! In kako trdosrčni so bili farizeji (ali mi?), ki so ga obkrožali. Po zakonu bi morala biti ženska kamenjana do smrti, vendar je Jezus ni obsodil in je raje prekršil obstoječi zakon. Odpustil jo je brez kazni. Ta dogodek jasno kaže, da Jezus svoj odnos z bližnjim in Očetom postavlja nad vse, celo nad zakon. Kako veličasten je Bog! Vemo, da se ne rešimo z izpolnjevanjem zapovedi, saj smo vsi grešniki. Samo Jezusova odrešitev nam zagotavlja pravičnost.

Kaj doživljamo v naših cerkvah in družbenem življenju? Kako brez ljubezni so nekateri naši medsebojni odnosi? To je zastrašujoče in sramotno hkrati. Upam, da bomo dali prednost našim odnosom z bližnjimi in naši medsebojni ljubezni. To ustvarja zaupanje in nas osvobaja strahu. Bodimo bolj velikodušni v zvezi z zakonom in drugimi predpisi. Tako rastejo veselje, mir, zaupanje in ljubezen. Hvaležen sem, da imam zaradi ljubezni pozitiven odnos do življenja.

Johannes Weigmann

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024