Razlagalci te prilike poudarjajo, da je plevel v tej priliki ljuljka. To rastlino je sprva težko ločiti od pšenice. Zato je bil ta kmet strogo proti temu, da bi plevel izpulili pred žetvijo.

V krščanskih cerkvah pa se je to vedno znova dogajalo, na primer v zgodnjem srednjem veku z ustanovitvijo inkvizicije. Vsakogar, ki ni ustrezal takratnemu cerkvenemu razumevanju “pšenice”, so izsledili in umorili kot krivoverca. Stališče, da nekdo edini ima resnico, je bilo prisotno tudi po reformaciji, ko sta se dve glavni cerkvi v tridesetletni vojni borili druga proti drugi in se medsebojno obtoževali za krivoverno. Še danes krščanski voditelji po vsem svetu izvajajo pritisk, da bi se priznalo le njihovo razumevanje Svetega pisma.

V zgodnji adventistični cerkvi so vodilni odločno svarili pred oblikovanjem veroizpovedi in postavljanjem njenega sprejetja kot pogoja za sprejem v cerkev. James White je rekel: “Določanje creda je kot postavljanje ograje, ki ovira vsak napredek v prihodnosti” (George R. Knight, A Search for Identity, str. 22). Ellen White je pojasnila: “S priliko o plevelu med pšenico nam Kristus sporoča, da ne smemo niti soditi niti obsojati drugih; biti moramo ponižni in ne zaupati lastni sposobnosti presojanja. /…/ Plevel lahko raste skupaj s pšenico in prejema sonce in dež” (Christ’s Object Lessons, str. 74).

Ko je kristjanom v Korintu grozilo, da se bodo razdelili na tri stranke, jih je Pavel pozval: “Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod” (1 Kor 4,5). Zakaj nam je tako težko upoštevati Jezusovo navodilo iz prilike o plevelu?

Joachim Hildebrandt

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022