“In, ali mu je bilo všeč?” me je pričakujoče vprašal vernik moje cerkve. ”Gotovo je prijatelj, ki sem ga pripeljala s seboj, med dobro pridigo doživel kakšno izkušnjo spreobrnjenja ali pa se bo vsaj spet pojavil pri bogoslužju prihodnji teden,” sem prebrala iz vernikovega pogleda in podtona. Drugi bi morda najprej vprašali, kako mu je ime. Toda ne – nekatere najbolj zanima to, ali gre za potencialnega kandidata za krst. Moja najljubša glasbena skupina v eni svojih pesmi lepo ubesedi tak odnos: ”Vaše zanimanje diši po lakoti po senzacionalizmu.” Kako hitro lahko človeka spremenimo v predmet – v predmet misijoniranja!

Toda ko pogledam v Sveto pismo in se poglobim v Jezusova srečanja z ljudmi, ugotovim, da nikoli ne gre za ustvarjanje dobre zgodbe, ki bi jo lahko povedali drugim ob naslednji priložnosti. Kljub temu je v Svetem pismu tudi veliko čudovitih zgodb! Jezus ob prvem srečanju običajno vpraša: ”Kdo si? V kakšnih okoliščinah si (obtičal)?” Resda pri njem to pogosto zveni drugače. Ženski pri Jakobovem vodnjaku reče: ”Daj mi piti.” Zaheju pa: ”Danes moram biti gost v tvoji hiši.” Jezus želi spoznati življenjske okoliščine osebe, s katero se pogovarja, ter vzpostaviti zaupanje, da bi lahko nato pomagal in ozdravil. Zahej je bil navdušen nad izkazano pozornostjo. Začutil je, da mu nekdo želi dobro in da ne gre le za prazne obljube o tem, da bo vse v redu, temveč za iskreno zanimanje. Zahej je spoznal in se odločil, da mora nekaj spremeniti (v. 8), saj mu je Jezus pokazal, da sta njegovo življenje in on kot oseba tega vredna. “Tudi ta človek je Abrahamov sin,” je namreč rekel Jezus.

Nikoli ne smemo dovoliti, da bi kdo postal predmet opazovanja ali projekcijska površina za naše zahteve, pa naj so še tako dobronamerne. Vsi smo namreč Božji sinovi in hčere.

Nicole Spöhr

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022