8. julij
Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.
Prva Mojzesova knjiga 1,31
Kako rada sem kot otrok gradila visoke stolpe iz pisanih kock. In kako hitro so moje delo uničili moji bratje! Pozneje so bile to hišice iz kart, ki so se sesule, če smo vanje močno pihnili.
Včasih si predstavljam, kako se mora počutiti Bog. Z veliko ljubezni, domišljije, potrpežljivosti, barvitosti in včasih tudi humorja je popolno ustvaril življenje na naši zemlji. Vse to opazim, ko se sprehajam po naravi in opazujem posamezne živali.
Bog nas je zadolžil za svoje stvarstvo. Danes se pogosto sprašujem, čemu je to naredil? Kako smo ljudje izpolnili to nalogo? Mnogi se že dolgo ne ukvarjajo več z ohranjanjem stvarstva, temveč z dobičkom in koristjo. Izravnavamo reke, da lahko vedno večje ladje hitreje pridejo na cilj. Izumiranje vrst in poplave se nam zdijo sprejemljiva stalnica. Sekamo gozdove, da bi pridobili več prostora za živino in pridelavo živalske krme. S tem pa izgubljamo zelena pljuča narave, ki jih nujno potrebujemo za absorpcijo ogljikovega dioksida, ter ljudem, rastlinam in živalim odvzemamo njihov naravni življenjski prostor.
S tem nasilno posegamo v cikle, ki jih je ustvaril Bog. Med stvarjenjem je vse popolnoma uskladil. Sožitje rastlin, živali in ljudi je dobro delovalo.
Danes poslušamo o globalnem segrevanju, podnebni krizi, lakoti in vojnah. Vse to smo povzročili ljudje.
Če bi bila Bog, bi obupala in se odpovedala uničujoči človeški rasi. Toda kaj dela Bog? Obljublja nam: “Dokler bo trajala zemlja – ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali” (1 Mz 8,22). S čim smo si to zaslužili?
Gabi Waldschmidt
—
Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022