Zgodaj zjutraj je zazvonil telefon. “V kleti je voda!” je zaskrbljeno povedala mama in izvedeli smo, da se je tok podtalnice spremenil zaradi prenove kanalizacije. Še preden je prenehalo deževati, je voda že curljala iz vseh fug in robov. Prodrla je do zadnjega kotička in ni je bilo mogoče ustaviti. Voda išče svojo pot.

Ezekiel 47,1–12 govori o “vodi življenja iz templja”. Ezekiel je bil v templju in Gospod ga je vodil proti vzhodu. Voda je izvirala pod pragom templja in tekla proti vzhodu. Po 2000 metrih je bila reka tako globoka, da je moral Ezekiel plavati. Ob branju tega besedila imam kurjo polt. Kako čudovita podoba žive vode! Vse več in več je je in nikoli ne presahne. Slana voda Mrtvega morja postane sladka. V njej zdaj plavajo številne ribe in na bregovih rastejo sadna drevesa, na katera ne vpliva noben letni čas. Vsak mesec obrodijo novo sadje. Njihove korenine črpajo vodo iz svetišča. Ko berem te vrstice, si predstavljam moč žive vode. Jezus je to živo vodo, ta tok življenja, ponudil Samarijanki pri Jakobovem vodnjaku, kot je opisano v uvodnem besedilu.

Toda ali je ni ponudil tudi nam? V Jn 7,37.38 je Jezus povabil množico: “Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.” Jezus je mislil na Svetega Duha. Moja pravzaprav neprijetna izkušnja z vodo, ki si je utrla pot v klet, me je kljub temu navdihnila, saj sem ob tem pomislila na Jezusovo živo vodo. Pokazala mi je, kaj je pomembno: dati Svetemu Duhu prostor, da bo lahko prežel vse in deloval v meni. Če smo napolnjeni z njim, lahko tudi drugim pokažemo pot do žive vode, do mogočnega Odrešenika Jezusa.

Angelika Pfaller

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022