Ta nasvet modrega Salomona je resnično vreden upoštevanja. Pogosto se spomnim nanj, da ne bi pozabil, da odgovornost za to, kar se dogaja meni (in v širšem smislu tudi mojim bližnjim), nosim jaz. To, kar mislim, se izraža v mojih besedah in dejanjih ter navsezadnje določa, kakšna oseba postajam.

Menim, da lahko ljudi v grobem razdelimo v dve skupini: v prvi so tisti, katerih kozarec je vedno napol prazen, v drugi pa tisti, katerih kozarec je vedno napol poln. Dejansko gre za enako količino v kozarcu. Edina razlika je v odnosu ali pogledu na določeno težavo ali okoliščine. Ta nato vpliva tudi na pogled na življenje sámo in na možnosti njegovega obvladovanja. Zlasti v sedanjem času pred Jezusovim prihodom to pomeni razliko med tistimi, ki propadajo v strahu in tesnobi, in tistimi, ki mirno in samozavestno pričakujejo prihod svojega Gospoda.

Zaradi velikega števila glasov in mnenj o najrazličnejših temah se moram vedno znova odločati, komu bom namenil svoj čas in pozornost. Veliki reformator Martin Luter je menda rekel: “Slabe misli so kot ptice. Lahko preletijo vašo glavo, vendar jim ne dovolite, da si na njej spletejo gnezda.” Sposobnost, da se sprašujemo o mislih – tako o svojih kot o mislih drugih – ter jih ustrezno razvrščamo, tvori osnovno držo, ki zlasti kristjanom omogoča, da smo to, kar Jezus pričakuje od svojih sledilcev – ”luč sveta” (Mt 5,14).

Če tega ne razumemo zgolj kot lepe besede, temveč kot značilnost, celo opis našega vpliva na okolico, se bodo začeli dogajati majhni in včasih celo veliki čudeži sprememb.

Rudolf Rau

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022