Nekoč so živeli štirje sosedje. Njihova imena so bila: Franc Sleherni, Janez Vsakdo, Marko Nekdo in Andrej Nihče. Vsi so pripadali isti cerkvi, vendar si jih v cerkvi le redko videl skupaj, saj je Vsakdo na dan počitka rad počival; pogosto je ostal doma in poslušal pridigo na YouTubu. Sleherni si je vedno želel iti v cerkev, vendar se je bal, da ga bo Nekdo nagovoril, ker že tako dolgo ni bil v cerkvi. Nihče od teh štirih je bil pravi kristjan. Nihče je vodil bogoslužje, igral na orgle, Nihče je vodil pogovorne skupine, pobral dar in organiziral misijonsko delo.

Pred kratkim so iskali še enega voditelja za pogovor o Svetem pismu in Vsakdo si je mislil: ”Nekdo bo moral prevzeti to odgovornost.” Ali veste, kdo je na koncu to naredil? Da – Nihče!

Nekega dne je v cerkev prišel peti sosed, ki se je pred kratkim preselil v njihov kraj. Nihče ga je pozdravil in Sleherni si je mislil, da bo Nekdo poskrbel za gosta. Nihče ni poskrbel in novi sosed se nikoli več ni vrnil.

Seveda je ta zgodba pretirana. Toda če o njej razmislim samokritično in v kontekstu današnje uvodne svetopisemske vrstice, sem kriv – in vi tudi – saj govori o grehih nedejavnosti.

Ni nas veliko, ki bi bili krivi velikih namernih prestopkov pred Bogom, in če smo, potem vemo, da Bog odpušča grehe, če se pokesamo in prosimo za odpuščanje. Pogosto pa se niti ne zavedamo grehov nedejavnosti. Opustitev molitve je eden pogostih grehov nedejavnosti, za katerega se pogosto niti ne zavedamo, da je greh. Toda v Svetem pismu se opustitev priprošnje šteje za greh (1 Sam 12,23). Če ne molimo, ima to poguben učinek na naše duhovno življenje. Vendar pa lahko škodo popravimo, če upoštevamo besede iz 1 Tes 5,17: Ne nehajte moliti – neprenehoma molite! Boga lahko prosimo tudi, naj nam odpusti skrite grehe in nam odpre oči za dobre stvari, ki jih ne smemo opustiti.

Gerhard Zahalka

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022