Jona je bil vernik. Bil je celo Jahvejev prerok, glasnik Stvarnika in Vzdrževalca tega sveta. Toda zakaj je Bog moral svojega glasnika spomniti na to, da mu je pomembno življenje ljudi in živali?

Pisec zgodbe o Joni je jasno prikazal Jonovo samopravičnost. Jona se je ločil od mornarjev; medtem ko so oni molili in se borili za svoje življenje, je Jona brezbrižno spal. Po rešitvi je njegovo razmejevanje med njim in njimi (”Tisti, ki se oklepajo puhlih malikov … Jaz pa …” Jona 2,9–10) kazalo na njegov občutek večvrednosti kot častilca pravega Boga. Po pridigi, ki jo je povedal Ninivljanom, pa je bil besen zaradi usmiljenja, ki jim je bilo izkazano. Pravzaprav je priznal, da je bil ravno strah, da bi se jih Bog usmilil, razlog, zakaj ni hotel iti v Ninive. ”Pogani”, na katere je Jona gledal zviška, so darovali Bogu žrtve ter se spokorili s kesanjem in postom.

Ali se tudi nam lahko zgodi, da na podlagi svojega poznavanja Boga in njegove besede gledamo zviška na druge, ki ne verjamejo v Boga in zato ne živijo v skladu z njegovo voljo kot mi? Ali se lahko zgodi, da tudi mi raje iščemo lastno zveličanje in se bolj malo zanimamo za dobrobit ljudi okoli nas? Tudi Jezus je moral farizejem vedno znova pojasnjevati, da pravovernost ne more nadomestiti usmiljenja (Mt 23,23).

Medtem ko mi čakamo na Jezusovo vrnitev, si veliko ljudi z vsem srcem prizadeva za izboljšanje življenjskih razmer tukaj in zdaj. Med drugim se borijo za odpravo prenizkih plač in za humano rejo živali, kjer živali niso le vir mesa, ampak imajo tudi lepo in aktivno življenje. Ne glejmo na druge s prezirom, temveč s svojim življenjem pokažimo, da verjamemo v Boga, ki želi, da bi se njegova bitja imela dobro, ki sočustvuje v njihovem trpljenju in ga želi ublažiti.

Martin Wanitschek

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022