Leta 1953 sem v Erfurtu živel kot podnajemnik. Strašne izkušnje vojne so bile še vedno zelo sveže. Bil sem samski. Da bi samota bila bolj znosna, sem si kupil radio. Neverjetno se mi je zdelo, da smo spet lahko uporabljali to stvar.

Nekega dne sem napeto poslušal radijsko igro. Dva gospoda, oba zdravstvena delavca, sta se pogovarjala o Jezusovi pridigi na gori blagrov: “Blagor usmiljenim” (Mt 5,7). “Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta” (Mt 5,42). Komentarja obeh moških na te Jezusove besede sta bila odlična.

Nato sta zaslišala trkanje na vrata. Gospodar hiše je šel odpret. Slišal se je prijazen pozdrav. Kdo je prišel? Prijatelj s študija. Seveda ga je toplo povabil noter. Vprašanje, kako je nekdo preživel vojno, je bilo takrat še vedno zelo aktualno. Izpostavljeno je bilo, da je obiskovalec izgubil vse. Po drugi strani pa domačin ni izgubil ničesar. Slednji ga je na koncu vprašal: “In kaj bi rad delal zdaj?” – “Ali lahko ostanem pri tebi?” – “Da, lahko ostaneš z nama na večerji.” Toda prijatelj ni želel ostati samo en večer. Upal je, da bo od tu lahko iskal svojce in si ustvaril novo življenje.

Ko se je domačin zavedel te prošnje, se je njegov odnos spremenil. Pogovor je postal hladen in prijazno pozdravljeni prijatelj je bil na koncu neprijazno odslovljen.

Domačin se je nato obrnil k sogovorniku in spregovoril o vsiljivosti:

“Saj moja hiša ni zavetišče za brezdomce! Toda pozabiva na to motnjo! Kje sva že ostala?” Nato je spoznal, da ni naredil tega, kar je sam glasno zagovarjal. Razočaran sam nad sabo je zavpil: “Vsi najini pogovori so samo čvekanje, pobožno nakladanje!”

V Svetem pismu imamo čudovito teorijo, ki jo poslušamo in ji pritrjujemo, a jo pogosto tako slabo živimo. Ne bodimo pobožni blebetači, temveč imejmo odprta ušesa, odprte roke in odprta vrata.

Lothar Reiche

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022