V svojem jutranjem razmišljanju, ki je bilo objavljeno pred dvema letoma, sem se vprašal, kako dolgo naj v molitvi prosimo za nekaj. Omenil sem skupino sedmih deklet iz naše cerkve, ki so bile vse podobne starosti. Dekleta so zdaj postala mlade ženske, ki so šle vsaka svojo pot. Skoraj vse pa so zunaj naše verske skupnosti.

Potem je tu še sin mojega dobrega prijatelja, za katerega sem vedno molil. Ko sem govoril z njegovim očetom, mi je povedal, kako vesel je, da je njegovemu sinu uspelo začeti poslovno pot in da je uspešen. Po drugi strani pa je bil tudi žalosten, ker se je sin odvrnil od Boga in živel po svoje.

Spomladi leta 2020 nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem v naši unijski reviji “Wir in Bayern” odkril novico s fotografijo in prebral, da je sin mojega prijatelja s krstom izročil svoje življenje Jezusu.

Z njegovim očetom sem stopil v stik po elektronski pošti in odpisal mi je poln veselja zaradi čudovitih Božjih poti. Najprej vprašanje o smislu, nato pa presenetljiva ponudba za službo nekdanjega sodelavca z možnostjo dela s prosto soboto. Danes je njegov sin dejaven član svoje cerkvene skupnosti in svojo vero deli z drugimi mladimi.

Bil sem navdušen! Po 14 letih sem videl Božji odgovor na molitve. Prepričan sem, da so drugi molili veliko več in bolj osebno kot jaz, saj sem bil oddaljen. Vendar pa je to, kar sem doživel, spremenilo moj način molitve. Ko danes – tako kot prej – molim za “dekleta iz tistega časa”, ta del molitve začnem z veliko zahvalo za odgovor na molitev za prijateljevega sina. Ne želim pozabiti lepih stvari, zato se jih zavestno spominjam. Zahvala pride pred prošnjo.

Jezusova obljuba v uvodnem svetopisemskem besedilu me spodbuja, da vztrajam in čakam. Molitev se vedno splača.

Bernhard Stroh

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022