Začetek novega leta prinaša negotovost. Kako se bomo spopadli z izzivi prihodnjih dni, tednov in mesecev? Na vrhuncu pandemije covida-19 so mlajši spraševali starejše, ali smo takšno negotovost občutili tudi v vojnem in povojnem obdobju. Da, najbolj zaskrbljen sem bil v letih 1947/48. Bolj kot lakota me je skrbelo pomanjkanje obetov za prihodnost. Urad za delo me poslal za vajenca v ladjedelnico. Moji dnevniki iz tistega časa razkrivajo, kakšno je bilo takrat moje duševno stanje. 2. junija 1947 sem zapisal: “Monoton dan.” Dva dni pozneje pa: “Še en dolgočasen dan.” Čez teden dni: “Upam, da bom našel kaj drugega!”

Nekaj “drugega” sem izkusil čez par tednov, ko sem prišel v stik s Krščansko adventistično cerkvijo in se udeležil proučevanja Svetega pisma. Iz Božje besede sem se naučil, da svetovni dogodki niso nesmiseln večni cikel, temveč da vse sledi načrtu in cilju, ki ga je določil Bog: vzpostavitvi Božjega kraljestva. Želel sem biti del tega!

Jezusove besede “Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen” (Mr 16,16) sem vzel resno in se dal krstiti. Čeprav je bil moj vsakdan v ladjedelnici še naprej podobno monoton, dokler nisem dobil spričevala usposobljenega delavca, sem takrat v svoj dnevnik zapisal: “Ni lepšega kot proučevati in raziskovati Sveto pismo.”

Prvega januarja 1949 so v cerkvi iskali sodelavce za novo cerkveno leto. Izvolitev za pomočnika v svetopisemski šoli in mladinskega voditelja mi je prinesla nove naloge. Čeprav sem bil star komaj 19 let in sem se šele pridružil cerkvi, so mi verniki zaupali, kar je močno vplivalo na mojo nadaljnjo poklicno pot v duhovni službi. Od takrat je minilo več kot 70 let, toda še vedno ponavljam psalmistove besede: “Moja pesem naj oznanja tvojo zvestobo vsem prihodnjim rodovom.”

Johannes Fiedler

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022