Leta 1512 je Luter v stolpu wittenberškega samostana spoznal, da je človek opravičen samo po veri. To ga je spodbudilo k začetku reformacije. Javno jo je razglasil s svojimi 95 tezami ter jo zagovarjal pred papežem in cesarjem na cesarskem zboru v Wormsu. Na gradu Wartburg je v desetih tednih prevedel Novo zavezo. Pisal je tudi duhovne pesmi. V njih ter v številnih spisih in razpravah je neutrudno dokazoval, da je človek pred Bogom opravičen samo po veri. Pomen evangelija je povzel s štirimi besedami “soli” – ”samo”. Trije so Božji darovi nam: milost, njegova Beseda in Kristus. Nam ostane samo vera.

Ali je ta veliki teolog vedno sprejemal prave odločitve? Žal ne. Ko je upor kmetov v Münsterlandu proti vladarjem pripeljal do oboroženega spopada, je Luter obsodil kmete in svetoval knezom, naj upor zatrejo s silo. Leta 1523 je Luter v knjigi “O Judih in njihovih lažeh” nemškim vladarjem dal grozljiv nasvet, kako ravnati z Judi: požgali naj bi njihove sinagoge in domove, zaplenili talmud, molitvenike in njihovo premoženje ter jih izgnali iz države, ker žalijo krščanstvo.

Luter ni bil vedno junak vere in tega se je zavedal. Pred mnogimi leti sem našel razglednico z naslednjim Lutrovim besedilom: ”Moje upanje. Zaradi moje prirojene hudobije in slabosti nisem mogel izpolniti Božjih zahtev. Če ne smem verjeti, da mi bo Bog zaradi Kristusa odpustil to vsakodnevno zaostajanje, potem je z mano konec. Lahko samo obupam. Toda tega ne bom naredil. Oklepam se Kristusovega vratu ali noge kot tista grešnica. Tudi če sem slabši od nje, se držim svojega Gospoda. Nato Kristus reče Očetu: ‘Tudi ta privesek mora iti skozi. Pravzaprav se ni ničesar držal in je prestopil vse tvoje zapovedi. Toda Oče, on se drži mene. Pa kaj! Tudi zanj sem umrl. Naj gre skozi!’ To naj bo moja vera.”

Joachim Hildebrandt

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022