Slišal sem že marsikateri potopis o Jeruzalemu, vendar moram priznati, da tam še nikoli nisem bil. Za pastorja je to precejšnja luknja v izobraževanju, vendar sem odločen, da jo bom nekega dne zapolnil.

To mojo željo je še povečala 91-letna ženska, ki sem jo nedavno obiskal v domu za ostarele. Ta izjemno hvaležna starka je nenadoma začela govoriti o Jeruzalemu. “Komaj čakam, da se sprehodim po ulicah novega Jeruzalema! Tako zelo se ga veselim! Takrat bom lahko pila živo vodo, kolikor bom želela. Spet bom videla drage ljudi, ki zdaj počivajo v grobu. Na svojem obhodu se bom ustavila pri drevesu življenja in jedla njegove čudovite sadeže. Nazadnje me bo Jezus povabil, da z njim sedem za mizo in skupaj z njim večerjam Gospodovo večerjo.”

Morda se to futuristično poročilo sliši malce otročje in naivno, vendar še nikoli nisem slišal tako prepričljive pridige na to temo. Dobil sem vtis, da sem pravkar prisluhnil zgodbi ženske, ki je že prehodila to nebeško pot. Od tistega dne vedno znova razmišljam o Jeruzalemu, ki nam ga bo dal Bog. V mojem srcu se je ponovno prebudilo hrepenenje, da bi sedel za Gospodovo mizo poleg te svoje sestre v veri.

Kdo bo tam? Jezus je na to odgovoril z razumljivimi besedami: On je pot v Očetovo hišo (Jn 14,6). Ob neki drugi priložnosti je rekel: “Kdor vame veruje, bo živel” (Jn 11,25). Pregovor pravi: “Vse poti vodijo v Rim”, toda v nebeški Jeruzalem vodi samo ena pot – Jezus Kristus. Tja lahko vstopi le tisti, ki je brez greha. Kar se tega tiče, se mi slabo piše. Kako naj premagam to oviro? Jezus nas vabi, da pridemo pred križ, kjer nam bo odpuščeno. To je preprosto in hkrati težko. Težko zato, ker smo ljudje po naravi takšni, da se ženemo za uspehi. Enostavno pa zato, ker je dovolj, da mu priznamo svojo krivdo.

Wilfried Krause

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022