Husni Mubarak je Egiptu s trdo roko vladal skoraj 30 let. Bil je “faraon” in njegova moč je bila brezmejna. Ko se je 25. januarja 2011 na trgu Tahrir v središču Kaira prvič zbralo več deset tisoč večinoma mladih Egipčanov, ki so odločno zahtevali “kruh, svobodo in dostojanstvo”, je stari diktator te demonstracije zavrnil kot nepomemben izbruh temperamenta svojih rojakov. Ti se bodo spet umirili in življenje se bo kmalu vrnilo v stare tirnice. Vendar se niso umirili; tudi ko je “faraon” aktiviral svoje pretepače, je število protestnikov vsak dan naraščalo. Na koncu starec ni več razumel sveta. Neslavni odstop ni bil del njegovega življenjskega načrta.

Husni Mubarak ni bil in ni edini te vrste. Nekako se zdi, da noben diktator na tem svetu ne razmišlja o koncu svojega življenja. Toda zakaj govorim samo o diktatorjih? Vedno znova srečujem povsem običajne ljudi, ki so že zdavnaj dosegli jesen svojega življenja, vendar se s tem dejstvom za nobeno ceno nočejo sprijazniti. Še vedno imajo toliko načrtov. Predvsem pa se bojijo starosti in smrti; najbrž je grozno živeti s takšnim bremenom.

Ko to pišem, se znova zavedam, da bom kmalu praznoval svoj sedemdeseti rojstni dan. Seveda je to malce nenavaden občutek. Predvsem pa me to močno spominja na Božjo obljubo iz današnjega svetopisemskega besedila.

Hvala ti, Gospod, da je moje življenje v tvojih rokah. Hvala, da sem pri tebi varen tudi v smrti – in da si že pripravil večnost za vse, ki živijo in umrejo v zaupanju vate.

Friedhelm Klingeberg

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022