Od prve ure svojega življenja smo odvisni od pomoči drugih. Ljubeča in skrbna mati se praviloma čuti odgovorno za svojega otroka. Po dobrem letu želi potomec dokazati, da pri določenih dejavnostih zmore brez tuje pomoči. Beseda “sam” postane vse pomembnejša in od takrat naprej samostojnost le še raste. Vendar tudi odrasli potrebujejo pomoč drugih. Prej ali slej pridemo do točke, ko se naša potreba po pomoči spet poveča. Morda se bomo morali preseliti v dom za starejše. Nekega dne morda tudi tam ne bomo več zmogli. Potrebni bosta intenzivna pomoč in nega.

Tudi današnja svetopisemska vrstica govori o pomoči, o Božji pomoči. Mnogi ljudje vedo zelo malo ali nič, kaj bi z njo počeli, čeprav nas Sveto pismo večkrat spodbuja, naj pričakujemo Božjo pomoč. Nekoč sem se od svojih staršev naučil, kako doživljati Boga kot pomočnika. Prvič sem to preizkusil v osmem razredu in doživel, da se na Božjo pomoč lahko zanesem. Tisto šolsko leto sem imel športno vzgojo samo v soboto. Navajen sem bil, da sem ob sobotah pospremil starše v cerkev. Moj učitelj športne vzgoje je to zelo težko prenašal in me je hotel ustrezno oceniti. Potem se je zgodilo naslednje: 1. junija, na dan otrok, je potekal šolski športni praznik. Zjutraj tega dne sem molil: “Dragi Bog, daj, da bom danes dober, da mi učitelj ne bo mogel dati slabe ocene.” Moj rezultat ni bil samo dober – bil sem najboljši v svoji starostni skupini. To ni presenetilo le mojih sošolcev, tudi moj učitelj je zaradi tega spremenil mnenje o meni.

Še danes doživljam, kako mi Gospod pomaga, čeprav ne vedno tako, kot bi si želel. Včasih se zgodi, da Božjo pomoč opazim šele veliko pozneje. Vendar vem, da je Gospod sposoben pomagati v vseh življenjskih okoliščinah. Ponuja tolažbo žalujočim in lahko reši neskončno zapletene težave. Upaj si prijeti njegovo roko in mu dovoli, da ti pomaga!

Wilfried Krause

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022