Kako lepo je bilo! Dolga leta smo se zibali v občutku varnosti. Imeli smo svobodo potovanja po (skoraj) vsem svetu; zbirali smo se lahko ne glede na to, kako velika je bila množica; živeli smo lahko v skladu s človekovimi temeljnimi pravicami in po načelu samoodločanja. In potem je majhen virus prestrašil ves svet. Nam pa se je zdelo, da so nalezljive bolezni že skoraj premagane.

Nenadoma ni bilo več varnosti, ki smo je bili vajeni. Pandemija koronavirusa je na popolnoma nov način postavila v ospredje vprašanje, kakšno varnost imamo kot ljudje. Družbena izolacija, ekonomske in eksistenčne krize, vedno novi in spreminjajoči se uradni predpisi ter nasprotujoča si mnenja v medijih so vznemirili precejšnje število ljudi. Podcenjevanje resnosti situacije, vdanost v usodo, slepa poslušnost, razdraženost ali upor so bili odzivi, s katerimi smo se soočali. Gre za posledico napetosti med zbeganostjo, negotovostjo, stisko, obupom in strahom, celo paniko. Pri nekaterih lahko ta napetost privede do psihološke travme. Nihče ni varen pred tem, niti kristjani.

Tu doživljam osebno vero kot dragoceni vir. Živ odnos s Kristusom in sklicevanje na njegove obljube sta lahko podpora in priložnost za uspešno življenje kljub težkim razmeram. Čeprav vera ne more nadomestiti potrebnih svetovalnih terapij, lahko vodi k večji odpornosti. Odporni ljudje se ustrezno odzivajo na spremembe, bolje prenašajo izzive in njihovo duševno zdravje se hitreje obnovi.

Priznavanje lastnih potreb in strahov v molitvi, zavzemanje drže hvaležnosti in poznavanje obljub, ki so nam dane v Božji besedi, vodi k pozitivni naravnanosti. Brez strahu se lahko prepustim Božjim rokam, ker verjamem, da je On izkusil in premagal svet, vključno s težavami in strahovi.

Jan Doubravsky

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022