V naši zavesti so še vedno prisotni koronski predpisi, ki smo se jih morali držati. Ohranjanje razdalje, nobenih objemov ali stiskov rok; vse geste prijateljstva in hvaležnosti so postale žrtev virusne situacije. V tem času smo še posebej boleče spoznali, kaj pomeni hrepenenje.

Zgoraj navedeni svetopisemski vrstici govorita o slovesu, ki je vedno povezano s hrepenenjem. Jezus se je vrnil k Očetu. Želi, da bi bili tam, kjer je On, brez pravil o medsebojni razdalji. To jasno priča o Jezusovem hrepenenju po nas, ki smo njegovi otroci. Želi, da bi nestrpno pričakovali dan, ko bo prišel po nas. Prav tako se zaveda, da to ni lahko.

Med svetovno pandemijo je bilo vse glasneje slišati, da je Jezusov prihod neposredno pred nami. Tega si sama nisem upala trditi, saj Jezus jasno pravi, da nihče ne pozna ne časa ne ure njegovega prihoda, razen Boga samega. “Rekel jim je: ‘Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti'” (Apd 1,7).

Hrepenenje po Božji bližini in njegovem novem svetu je res veliko, saj zemlja stoka od bolečin. Živali stokajo zaradi okoljskih katastrof – pomislim samo na uničujoče gozdne požare v Braziliji in Avstraliji; rastline stokajo – naše gozdove napadajo suše in škodljivci, da ne omenjam kobilic v Afriki; stari, šibki, bolni in zapostavljeni pa stokajo zaradi okoliščin, ki so jih doletele. Želja, da bi bilo vse dobro, je velika in se bo uresničila. Vendar moramo biti potrpežljivi. Samo Bog ve, kdaj se bo čas izpolnil in kdaj se bo nehalo štetje časa.

Pričakovanja Jezusove vrnitve nikar ne potisnimo v najbolj oddaljen kotiček srca, temveč se veselimo gotovosti Jezusovega prihoda.

Sieglinde Wilke

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022