Po končanem šolanju sem začel delati kot javni uslužbenec na davčnem uradu. Imel sem stabilno službo s predvidljivimi kariernimi možnostmi in zelo dobro sem se spopadal z delovnimi zahtevami. Kljub temu sem se spraševal: Ali je to vse, kar je v življenju? Samo obdelovanje datotek vse dni do upokojitve? Počutil sem se praznega in osamljenega ter trpel zaradi kompleksa manjvrednosti. Doma sem imel dobro založen bar, zato sem si ob večerih ob gledanju televizije privoščil alkohol. To me je razbremenilo in moj položaj je takoj postal znosen.

V tem času se je krajevna adventistična cerkev odločila izvesti anketo o Svetem pismu. K meni sta prišla dva moška. Čeprav Svetega pisma nisem bral vse od šolskih ur verouka, sem sprejel ponudbo, da izvem več o tej knjigi.

Nato sem odkril, kaj Božja beseda pravi o pitju alkohola: “Ne glej vina, kako se rdeči, kako se iskri v kozarcu, se gladko pretaka. Naposled piči kakor kača, brizgne strup kakor gad. Tvoje oči bodo gledale čudno, tvoje srce bo govorilo zmedeno” (Prg 23,31–33). Sprva sem mislil, da so te besede pretirane. Kakor pravi pregovor: “Ponujen kozarec je žaljivo zavrniti.” Zaskrbljeno sem ugotovil, da ne morem več shajati samo z enim kozarcem. Ko sem to spoznal, sem šel do svojega bara, vzel ven vse steklenice in v kuhinjski umivalnik izlil viski, rum in konjak.

Pred kratkim sem praznoval 71. rojstni dan. Včasih se sprašujem, ali bi dosegel to starost, če ne bi spremenil svojega življenjskega sloga. Morda bi pozneje veliko težje opustil pitje ali pa bi se napil do smrti kot eden od mojih sorodnikov.

Če mi Bog v Svetem pismu ali v molitvi pokaže pot, po kateri naj grem, potem je dobro, če ta nasvet upoštevam. Ko sem alkohol izlil v umivalnik, sem spoznal, da tega “tolažnika duše” ne potrebujem več. Našel sem Jezusa, ki je z menoj “vse dni do konca sveta” (Mt 28,20).

Holger Teubert

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022