Ko sem bila otrok, sva se z očetom rada vozila s kolesom. Sedela sem na majhnem sedežu na sredini kolesa in se držala za krmilo. Moja družina lutk je sedela pred krmilom na majhnem lesenem sedežu, ki ga je izdelal moj oče. Pogosto sva skupaj kolesarila po podeželju, obiskovala čudovite kraje in opazovala živali v gozdu ali na jezeru. Nekega popoldneva, ko sva se vračala domov, sem opazila, da manjka ena noga lutke, ki je predstavljala očeta. Oče se je brez oklevanja obrnil in vrnila sva se po poti, po kateri sva prišla. Vedel je, kako veliko mi pomenijo moje lutke. Proti domu sva krenila šele takrat, ko sva našla nogo. Tako veliko sem mu pomenila, da me ni želel videti nesrečne. Vedno je bilo tako. Oče, ki me je imel rad, je bil vedno ob meni, poskrbel je, da sem se počutila varno, in me skušal zaščititi pred nevarnimi situacijami.

Ljubezen našega nebeškega Očeta je prav tako globoka in iskrena kot čista ljubezen očeta do svojega otroka. Želi si, da bi imeli dobro in izpolnjeno življenje. Njegove poti nam niso vedno jasne, vendar smo lahko prepričani, da se bodo stvari dobro iztekle, če mu bomo prepustili vodstvo.

Lahko se samo zahvalim obema očetoma. Zemeljskemu očetu se zahvaljujem za otroštvo, polno čudovitih izletov, za podporo v vseh okoliščinah in da se lahko vedno vrnem domov, tudi zdaj ko sem odrasla. Svojemu nebeškemu Očetu pa bi rada povedala, kako vesela sem, da mi stoji ob strani. Ne glede na to, kako se življenje odvija, me vodi in vsakemu življenjskemu obdobju daje dober konec. Brezpogojno nas sprejema in nam sporoča, da je pri njem naš dom, za kar se mu moramo vedno zahvaljevati.

“Našemu Bogu in Očetu pa bodi slava na veke vekov. Amen” (Flp 4,20).

Lisa Hanßke

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022