22. september
Vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.
Evangelij po Luku 15,20
Najin prvi otrok se je rodil 22. septembra 2020. Od takrat se je moje in ženino življenje temeljito spremenilo. Vsak dan je majhna pustolovščina, polna presenečenj in novosti. To je zelo razburljiv čas. Toda starševska vloga mi je dala globlji vpogled v Božji značaj.
Ne glede na to, kako glasno najin sin joka, kako umazane so njegove plenice in kdaj ponoči naju zbudi, ga imam globoko in srčno rad. Te in druge nevšečnosti, težave in omejitve moje svobode ne bodo spremenile očetovske ljubezni. Najin sin lahko dela, kar hoče, pa si ne morem pomagati, da ga ne bi imel rad preprosto zato, ker je najin sin.
Enako je z Bogom. Ne glede na to, kako slabo se obnašam, kako umazano je moje življenje zaradi greha in kako zelo razdražim Boga s svojimi dejanji, si ne more pomagati, da me ne bi ljubil. To čuti zato, ker smo njegovi otroci. Jezus je ljudem svojega časa povedal zgodbo o izgubljenem sinu, da bi to ponazoril. Sin se obnaša precej nespoštljivo, ne upošteva spodobnosti in družbenih norm ter s svojimi dejanji zelo prizadene starše. Po neuspelem in uničenem življenju je na koncu svojih moči. Edina stvar, ki mu ostane, je družina, zato se odloči, da se bo vrnil domov k svojim staršem.
Še preden stopi v hišo, mu oče, ki ga nestrpno pričakuje, steče naproti. Niti besede obtožbe, graje ali opomina. Namesto tega ga objame, poljubi in joče od veselja. Jezus tega ne bi mogel opisati bolj jasno. Ni večje ljubezni od Božje. Kako čudovito je, da imava ti in jaz atija v nebesih. Vedno nas čaka z razširjenimi rokami. Njegova hiša je naš dom. Ali kot je zapisano v pesmi Manfreda Siebalda: “Jezus, k tebi lahko pridem takšen, kakršen sem. Rekel si, da k tebi lahko pride vsak.”
Rafael Schäffer
—
Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022