Pred kratkim sem v nekem članku prebrala, da se je leta 2016 v Bostonu (ZDA) začel nenavaden umetniški projekt ”Deževna poezija” (Raining Poetry). V njem sodeluje več umetnikov, študentov umetnosti, mesto Boston in neprofitna organizacija ”Mass Poetry”.

Z biorazgradljivim vodoodbojnim pršilom razpršijo besedila pesmi na pločnike na različnih lokacijah v mestu. Posebnost pršila je, da je v suhem vremenu nevidno, ob dežju pa postane vidno. To pomeni, da boste v deževnih dneh naleteli na različna pesniška dela, ki zbledijo šele po šestih do osmih tednih. Namen kampanje ni le opozoriti na številne znane pesnike v Bostonu, temveč narisati nasmeh na obraze ljudi v sivih, deževnih dneh.

V življenju se znajdemo v okoliščinah, v katerih ne moremo blesteti, temveč smo potrti, kot pravi uvodno svetopisemsko besedilo. Kako je takrat z našim veseljem do življenja? Ko mi je težko, se rada spominjam lepih doživetij in sem hvaležna, da se lahko oprimem številnih dobrih izkušenj. Spodbudo in tolažbo najdem tudi v naravi ali molitvi. Toda kako naj ravnam z ljudmi, ki so zagrenjeni ali žalostni? Kako naj jim narišem nasmeh na obraz, kot to delajo umetniki pri omenjenem umetniškem projektu?

Pogosto se zgodi, da se ljudje pozitivno odzovejo, če se jim nasmehnem in nasmeh običajno tudi vrnejo. Tudi nekaj prijaznih besed, majhna pozornost ali uho, ki prisluhne, lahko včasih pomagajo ljudem iz takšnega ali drugačnega slabega stanja. Ravnajmo v skladu z besedami v Prvem pismu Tesaloničanom 5,11: “Zato se tolažite med seboj in spodbujajte drug drugega, kakor to že delate” (EKU). Prepričana sem namreč, da se bom tudi sama kdaj znašla v takšni situaciji in bom vesela, če se mi bo kdo nasmehnil, me podprl in poslušal ali molil zame.

Anika Geiger

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022