Ljudje polagajo v razpoke Zidu žalovanja v Jeruzalemu listke z željami, molitvami in zahvalami. Vsak dan ga obišče veliko ljudi, ki želijo tam moliti. Zid žalovanja je nekakšno kamnito zagotovilo, da Boga nikoli ne razjezijo naše pritožbe.

Pred več kot 30 leti, ko sem se ponovno zavedla svoje spolne in telesne zlorabe, sem se veliko pogovarjala z Bogom in ga prosila, naj me ozdravi depresije, napadov panike in nočnih mor. Toda zelo kmalu sem se vprašala: Koliko pritoževanja je dobro zame? Ali se bom res lahko osvobodila vsega tega? Ali mi slaba vest preprečuje ozdravitev, ki bi jo sicer lahko omogočilo pritoževanje?

Ko sem celotno situacijo zaupala Bogu, sem se počutila svobodnejšo in spoznala, da obstaja veliko razlogov za hvaležnost in veselje. Kadar se pritožujem, izid prepuščam Bogu, saj On ve, kaj je najbolje zame. Povem mu, kaj se dotakne moje duše in mojega srca. Želim si odložiti težko breme, ki me muči, zato se potožim Bogu.

Na primer: Dragi Bog, pojavil se je naslednji položaj, zaradi katerega sem obupana. Nočne more me preganjajo tudi čez dan. Ti si milostni in usmiljeni Bog. Želiš, da bi mi bilo dobro. Ne vidim izhoda iz svoje situacije. Pomagal si mnogim ljudem in vem, da lahko pomagaš tudi meni; vendar ne tako, kot si to jaz predstavljam, ampak tako, kot ti misliš, da je najbolje zame. Zadevo dajem v tvoje roke in čakam, da vidim tvoje delovanje!

Izkusila sem že, kako lahko moja tožba postane blagoslov. Bog mi ni odvzel občutljivosti, vendar sem se naučila živeti z njo in se sprijazniti s svojimi okoliščinami.

Bog želi, da pridemo k njemu s svojimi skrbmi in potrebami. Vedno. Pravi nam: “Potem me kliči na dan stiske, rešil te bom in me boš častil” (Ps 50,15).

Damaris Hope

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022