Švabski pregovor pravi: “Biti brez graje je dovolj pohvale.” (“Net gschimpft isch globt gnug.”) Pohvale se običajno podeljujejo – če sploh – od zgoraj navzdol. Učitelji na primer včasih pohvalijo slabe učence, da bi jih spodbudili, šefi pa pohvalijo svoje zaposlene, vendar pogosto le kot uvod v kritiko ali grajo.

Toda David, pisec tega psalma, ni ravnal tako. Njemu se je zdelo primerno, da hvali celo Najvišjega, ne le občasno, ne pogosto, temveč vedno. Kaj pa mi? Kdaj začnemo hvaliti Boga? Ta vrstica me spominja na Pavlove besede Tesaloničanom: “Neprenehoma molite” (1 Tes 5,17). Vsekakor naj bi v svojih molitvah hvalili Boga. Običajno začnemo z zahvalo, preden preidemo k podrobnim prošnjam. Morda bi lahko vmes vključili še nekaj besed hvale. Tudi naše pesmi pri bogoslužju so dobra priložnost za hvalnico, če jih ne pojemo formalno in brez razmišljanja. Toda vedno in neprenehoma?

Včasih slišimo, da mora biti vse naše življenje hvalnica Bogu. To je zelo dobra misel in je dobronamerno povedana, toda ali ne jemljemo tega preveč lahkotno? Če bomo živeli dostojno življenje, bodo naši bližnji morda srečni in zagotovo bo srečen tudi Bog, toda ali je David imel to v mislih? Piše: “Njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih” (Ps 34,2). V resnici govori o izrečenih besedah, ne le v naši “molitveni sobi” ali v cerkvenega bogoslužnem prostoru, temveč tudi v pogovoru z bližnjimi. Gre torej za to, da odkrito priznamo Stvarnika sveta, njegovo veliko ljubezen do ljudi in da njegova ponudba milosti velja za vse. To se ne bo zdelo smiselno vsem in bo sprožilo vprašanja ali celo nasprotovanja. Toda osebno pričevanje o naši hvaležnosti, ker smo doživeli Božjo pomoč in vodstvo, se lahko dotakne srca. Pri tem ne gre za poskuse spreobrnjenja, temveč za slavljenje Boga, da bi ga ponovno postavili v središče svojega življenja in ga počastili.

Joachim Kappler

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022