Ob branju teh svetopisemskih vrstic sem se pogosto spraševal, s kakšnim dejanjem je Bog sedmi dan dokončal svoje stvarstvo, ko pa ni dodal ničesar novega.

Nekaj vrstic iz 2. Kroniške knjige 8 mi je dalo misliti. V prvi vrstici je zapisano, da je Salomon dokončal gradnjo svetišča. Glede na to bi lahko pričakovali, da bo vse dokončano. Zanimivo pa je, da je Salomon šele nato opisal, kako je prinesel žrtve ter določil duhovnike in levite za službo Bogu (v. 12–14). Šele po tem sledijo besede, da je delo končano (v. 15).

Ko je delo končano, ni v ospredju le sama stvaritev, temveč tudi dejstvo, da se delo uporablja za svoj namen. V 1. Mojzesovi knjigi 2 to pomeni, da človek ne le izpolni nalog, ki so mu bile dodeljene šesti dan, temveč tudi poveličuje Boga s tem, kar je bilo ustvarjeno zanj. Človek tako postavi Boga v središče svojega življenja in šele tedaj je delo dokončano. Kako veličasten simbol tega je sobota!

Stvarjenje ni samo sebi namen. Človek najde pravi smisel življenja le v čaščenju Boga. Hvaljenje in “čaščenje” Boga sta priporočena v celotnem Svetem pismu kot sredstvi, ki pomagata, da človek ne izgubi opore, da dejansko duhovno preživi, se napolni z energijo in doseže stvari kljub grehu. To ni vedno povezano s sentimentalnostjo in čustvi, temveč lahko zahteva ogromno moči. Saj ne preživljamo vsak dan svojega življenja v oblakih. Prav v nesrečah, skušnjavah in stiskah se lahko naučimo na novo prepoznati svojega Stvarnika.

Pesniki, kot so bili David, Jozafat in Peter, so lahko peli pesmi o tem, kako nam takšno ravnanje odpira vrata, rešuje težave ali nam preprosto pomaga vzdržati. Zakaj tega ne bi poskusili tudi mi?

Mathias Schütt

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022