Prvo preganjanje judovskega ljudstva je opisano že v prvih poglavjih Druge Mojzesove knjige, še preden so se Izraelci oblikovali kot narod. Zastrašujoča vzporednica vsem vrstam antisemitizma v zgodovini človeštva je opisana z besedami: “Postavili so jim torej priganjače pri tlaki, da bi jih stiskali s težkimi deli” (2 Mz 1,11). Iztrebljanje z delom je brutalna in učinkovita metoda v vseh genocidih tega sveta. Vzporednice s holokavstom nekaj tisočletij pozneje so očitne. Na misel nam pride tudi cinično oblikovan napis nad vhodom v uničevalno taborišče Auschwitz: “Delo osvobaja.”

Še bolj učinkovito je uničiti ljudstvo, če že na začetku ubijemo njegove potomce. Ta ukaz je izdal faraon dvema ženskama in ko ga nista upoštevali, ju je vprašal: “Zakaj delata tako in puščata dečke živeti?” (v. 18). Kako nepredstavljivo strašno vprašanje!

“Toda babici sta se bali Boga.” Nista ubijali kljub ukazu, da morata ubijati. Tvegali sta svoje življenje, da bi rešili novorojenčke. Danes temu pravimo državljanska nepokorščina. “Samo izpolnjeval sem ukaze,” so rekli nacistični množični morilci, ki so jim sodili na nürnberških procesih. Toda če je neki zakon nečloveški, ga ne smemo spoštovati.

“Ker sta se babici bali Boga, jima je dal številen zarod” (v. 21 EKU). Dve Hebrejki – Šifra in Pua – sta se zapisali v zgodovino, ker nista izpolnili ukaza o umoru. Druga svetovna vojna se je končala 2. septembra 1945 s kapitulacijo Japonske. Ta dan se spomnimo tudi ljudi, ki niso morili. Spomnimo se njihovega sočutja, usmiljenja, poguma in spoštovanja Boga. Zavzemajmo se za življenje in nasprotujmo vsem oblikam antisemitizma!

Heidemarie Klingeberg

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022