”Tedni čudežev! To so tedni čudežev!” se je veselo in glasno odzvala moja mama, ko sem ji povedala o čudoviti molitveni izkušnji. Povedala mi je, da sta tudi s svojo najboljšo prijateljico v zadnjih nekaj tednih doživeli nekaj neverjetnega. Obe sta že leta zvesto in goreče molili za vse svoje težave. Zakaj sta šele zdaj doživeli tedne čudežev? Pojasnila mi je, da sta se za nekatere njune prošnje Jezusu že vnaprej zahvalili za njegovo delovanje in čudeže.

Jezus v današnjem svetopisemskem besedilu ni ravnal nič kaj drugače. Zaupal je. Zahvalil se je. Molil je. Množica se je že usedla. Jezus se je zahvalil za hrano in ne dolgo zatem se je zgodil čudež. Vedel je in brezpogojno zaupal, da ima njegov Oče načrt.

Tedni čudežev so se me dotaknili. Toda ali ni domišljavo od Boga zahtevati čudeže in se mu takoj tudi zahvaliti, ker nas bo uslišal? Ali pa sem morda včasih preveč sramežljiva molivka in Očetu ne zaupam vsega, na primer ozdravitve hudo bolnih, izpolnitve otroških želja ali rešitve brezupnih težav v odnosih? Apostol Janez to jasno izrazi, ko pravi: “In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili” (1 Jn 5,15).

Še vedno sem nekoliko zadržana pri zahvaljevanju za čudeže, ki se še niso zgodili, vendar se na začetku svojih molitev Bogu zahvalim, da sliši mojo prošnjo in da bo zagotovo ukrepal. To trdno verjamem. Poskušam zaupati, se zahvaljevati in moliti, po možnosti s samoumevnostjo, s katero se je Jezus srečeval s svojim Očetom. Tudi tebi želim tedne čudežev!

Lea Helmrath

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022