V noči na 12. avgust sem sedela na vrtu, saj je bil za ta dan napovedan največji zvezdni dež v letu 2020. Kljub oblačnemu nebu sem upala, da bom ujela nekaj Perzeidov, in ko sem se zazrla v temo in čakala, je moj pogled pritegnilo ogromno drevo. Zaradi igre svetlobe zvezd in senc oblakov je bilo videti, kakor da me je drevo želelo objeti. Nasmehnila sem se in pomislila na zadnjih nekaj mesecev.

Od marca 2020 je obstajala samo ena beseda: covid-19. Pandemija koronavirusa je življenje vseh nas obrnila na glavo. Da bi zmanjšali število obolenj, je bilo eno od pravil, da se moramo držati na razdalji. Kaj pa objemanje drug drugega? Prepovedano. Žal mi je bilo, da te čudovite geste hvaležnosti in naklonjenosti nisem bolj cenila že prej. Zdaj sem pogrešala objemanje ljudi, ki so mi pri srcu. Želela sem jih stisniti k sebi in jim tako pokazati, kako vesela sem, da so del mojega življenja.

Zavedam se, da ta ukrep ni bil namenjen le moji zaščiti pred virusom, temveč tudi zaščiti prav tistih ljudi, ki so mi pomembni. Hkrati se mi je zdelo zelo kruto, da ne bi smela objeti človeka, ko je doživljal svoje najtemnejše ure. Ljudje potrebujemo dotik, saj so telesni stiki in objemi dobri za nas. Znana terapevtka Virginia Satir je nekoč rekla: “Za preživetje potrebujemo štiri objeme na dan, za dobro počutje osem, za notranjo rast pa dvanajst.” Vsi potrebujemo bližino in toplino, da bi bili telesno in čustveno stabilni in posledično zdravi.

Kako hvaležna sem, da nam z Bogom ni treba ohranjati razdalje ali nositi maske. K njemu lahko stečemo takšni, kakršni smo, in se mu vržemo v objem. Pri njem najdemo varnost, zaščito in novo moč.

“Vse ima svoj čas,” pravi svetopisemsko besedilo za danes. Močno si želim, da bo kmalu spet nastopil čas objemanja in da ga bomo še posebej cenili.

Nicole Günther

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022