Starec je pripovedoval o sošolcu, ki je bil znan po tem, da je bil piflar. Nekaj fantov se je odločilo, da bodo pretepli vzornega sošolca, toda prav tisti dan, ko so ga čakali, ga je v šolo pripeljal oče. Ljubeznivo ga je pobožal po laseh in se odpeljal. Agresivni fantje so vse to opazovali in ustavili svoj načrt. Zdelo se je, kot da je nekdo, ki ga oče tako ljubi, pod nevidno zaščito. Pripovedovalec je to izkušnjo pozneje pojasnil z besedami Martina Lutra: ”Tuje dostojanstvo naredi človeka nedotakljivega.”

Vsakdo, ki veruje v Boga, je neskončno ljubljen. Ta ljubezen mu daje visoko vrednost. Svoje vrednosti torej ne pridobimo z dejanji. Dostojanstvo nam je podarjeno in temelji na Božji ljubezni. Varuje nas ščit našega nebeškega Očeta.

Satan nas bo želel prikleniti na naše napake in pomanjkljivosti, na krivdo in neuspeh. A vsakdo, ki je iskren, ve, da je tega veliko. Prav tako ve, da Satan, oče laži, tokrat ne laže. Zato njegovi udarci tako bolijo, zato nas lahko zamajajo v naši veri. Toda – in to je tisočkrat bolj gotovo – Satan ne more uničiti Očetove ljubezni. Ljubljenec ostaja ljubljen, odrešen, večno z Očetom. Ljubezen Boga in njegovega Sina je naša varnost – kljub našemu neuspehu in krivdi nas varujejo nebesa. Zaradi tega smo srečni, hvaležni in polni pričakovanja. Živimo iz podarjenega dostojanstva, iz vedno nove ljubezni, iz odpuščajoče milosti, iz usmiljenja našega Boga, ki nam pomaga. Lahko se odzovemo le z ljubeznijo in predanostjo. Odprimo stisnjene pesti, ki smo jih hoteli dvigniti proti drugim. Še več, sklenimo jih v molitev! S sklenjenimi dlanmi ne moremo tepsti. Sklenjene roke postanejo znamenje ljubezni in sprave ter temelj iskrenega druženja.

Hartwig Lüpke

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022