Imeti psa je velik dar. Vendar to pomeni tudi, da z leti opazujete, kako se stara veliko hitreje kot vi. Moj dvanajstletni štirinožni prijatelj, mešanec nemškega ovčarja in kolija, je pred nekaj meseci poginil in zelo ga pogrešam. Življenje z njim in najino druženje v njegovih zadnjih dneh mi je odprlo oči in srce. Vse do konca me je pozdravljal z mahajočim repom, ko sem prišel domov. Vse do smrti se je neznansko veselil vsakega najinega sprehoda.

Stari psi nas lahko veliko naučijo: uživajte v vsakem trenutku; vzemite vsak dan kot darilo; ne obžalujte; poskrbite za svoje krdelo; zavedajte se, kaj je resnično pomembno; sprejmite, česar ni mogoče spremeniti; odpuščajte, dokler ste živi; starost je vprašanje naravnanosti. Nekateri pravijo, da so psi boljši ljudje. V tem je morda kanček resnice. Psi so zvesti, potrpežljivi, pozorni, hvaležni, intuitivni, odpuščajo, zaupajo in predvsem brezpogojno ljubijo.

Kanaanka, omenjena v zgornjem odlomku iz Evangelija po Mateju, je bila pripravljena sprejeti, da jo primerjajo s psom. Takšno stališče je bilo enakovredno pričevanju vere. Ko je stala pred Bogom, je ta ženska spoznala, da smo ljudje pred Vsemogočnim primerljivi s psi, ki živijo od drobtinic milosti. Ne moremo zahtevati Božje milosti. Kot psi sedimo pod mizo svojega gospodarja in kot berači potrpežljivo čakamo na usmiljeno pozornost. Takšna drža spominja na Martina Lutra. Ko je umrl, so našli listek, na katerega je zapisal: “Smo berači. To je resnica.” To pomeni, da smo popolnoma odvisni od daru milosti.

Prebral sem osupljiv stavek temnopolte ameriške pisateljice iz Chicaga: “Zahvaljujem se Bogu, da je bil moj Odrešenik pes kot jaz: bil je nič in jaz sem nič. Tako sva našla drug drugega.” Naj se zdi še tako nerazumljivo, je res: Jezus je vzel nase ničevost našega življenja. Hvala ti, Gospod!

Horst Jenne

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022