18. september
Videnja moje glave na mojem ležišču, ki sem jih imel, so: Glej, drevo je bilo sredi zemlje, in njegova višina je bila neznanska. Drevo je bilo veliko, postalo je močno, njegova višina je dosegla nebo in videli so ga do konca zemlje.
Daniel 4,7.8
Ali ste sinoči imeli lepe sanje? Se ne spomnite? No, to se mi skoraj vedno zgodi. Le redko se mi zjutraj uspe vsaj bežno spomniti podob iz sanj. “Sanje so kot pena” – to verjetno drži v 99 odstotkih vseh primerov. Kljub temu je ta “pena” že od nekdaj fascinirala resne raziskovalce.
Rad bi opozoril na svetopisemski primer, ki tej temi dodaja nov vidik. Zgodbo najdemo v Danielovi knjigi v Stari zavezi. Babilonski kralj Nebukadnezar, eden najmočnejših vladarjev antike, je imel sanje. Nekega jutra se je zbudil; film, ki ga je videl v sanjah, ga je sredi belega dne še vedno preganjal in vzbujal skrbi.
Kraljevi strokovnjaki niso imeli razlage – razen Daniela, preroško nadarjenega Juda, ki je prišel v Babilon kot vojni ujetnik. Razumel je, da je nebeški vladar zemeljskemu vladarju v sanjah posredoval sporočilo, ki bi ga raje zamolčal. Toda Nebukadnezar je zahteval razlago. Daniel se je zavedal, da ne more preprečiti Božjega posredovanja, zato je rekel: “[Drevo] si ti, o kralj! Rastel si in postal močan /…/. Potem je kralj videl, da je stražnik, sveti, stopil z neba in rekel: ‘Podrite drevo in mu škodite, štor z njegovimi koreninami pa pustite v zemlji'” (v. 19–20).
To, kar je napovedal Daniel, se je uresničilo čez dvanajst mesecev, ko se je kralj znova prepustil pretirani samohvali. Nebukadnezar je za nekaj časa podlegel blaznosti. To naj bi ga naučilo, da človeška moč ne more biti vsemogočna; vsakdo je odgovoren Najvišjemu. Bog še danes skrbi, da takšna drevesa ne zrastejo do neba. In to je dobro.
Klaus Kästner
—
Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022