V prvi knjigi Svetega pisma je bilo Abrahamu in Sari rečeno, da do starosti ne bosta imela potomcev. Da bi dobila dediča, je Sara prepričala svojega moža, da spi z njeno egipčansko služkinjo Hagaro. V skladu s takratnim pravom je bil to zakonit način, da par dobi svoje dediče. Vendar po rojstvu Izmaela, Abrahamovega in Hagarinega sina, ni manjkalo konfliktov.

Zavist, ljubosumje, vzvišenost in tekmovalnost so postali breme in grožnja, zlasti ko je Sara dobila svojega sina. Na Sarino vztrajno prigovarjanje je Abraham zavrnil Hagaro in njenega sina ter ju poslal proč. Hagara je z Izmaelom tavala po puščavi; s sabo je imela le kos kruha in meh, napolnjeno z vodo. Ko sta popila še zadnji požirek in jima je grozila nevarnost, da umreta od žeje, je pustila dečka pod grmom in se v obupu usedla na tla, jokala in žalovala: “Naj ne gledam, kako deček umira” (1 Mz 21,16).

Njen položaj se je zdel brezupen. Bila je sama s sinom v puščavi, kjer ni našla vode. Toda Bog je videl njen nevarni položaj in k njej poslal angela, ki jo je poklical po imenu, jo potolažil in ji dal obljubo. Ko je Bog Hagari odprl oči, je videla vodnjak z vodo in napolnila svoj meh. S sinom sta dobila to, kar sta potrebovala za življenje in kar jima je dalo novo upanje (v. 18–19).

Ali se ne tudi mi kdaj počutimo enako? Tudi nam niso neznane okoliščine, v katerih se počutimo nemočne, obupane in brez možnosti. Bog nam danes lahko v svoji vsemogočnosti odpre oči, da bi videli izhod ali rešitev za naše težave. Kadar smo v puščavi svojega življenja obupani, osamljeni in nemočni, lahko zaupamo, da je Bog zmožen posredovati in nam pokazati nove poti. Dobro je vedeti, da On pozna naše zelo osebne misli in mu lahko vse zaupamo. V svoji dobroti in ljubezni nam želi vsekdar dati tisto, kar resnično potrebujemo.

Dagmar Heck

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022