“Ti nisi drevo. To je gotovo. Nisi ukoreninjen v gozdu, ampak si lahko sam izbereš svoj prostor. A kljub temu imajo drevesa in ljudje nekaj skupnega” (Jörg Zink, Deine Zeit und alle Zeit, 1964).

Kjer stojiš, tam stojiš. Kot kristjana te ne nosi tok. Tam, kjer si, imaš dom. Korenine tvojega življenja so globoko v tleh Božje besede. Od tam črpaš hrano, ki ti omogoča, da rasteš in zoriš. Korenine od tam srkajo vodo življenja in skrbijo, da ne usahneš med sušo. Dajejo ti oporo, da lahko trdno stojiš, ko te obremenjujejo skrbi ali grehi.

Drevo z močnimi koreninami lahko iztegne svoje veje kot roke visoko v nebo. Listi živijo in zelenijo zaradi svetlobe. Zdravemu drevesu svetloba sveta daje zeleno upanje v tisočih različicah. Ne obstaja samo ena zelena barva; raznolikost celo te ene barve je veličastna. Zdi se, da Bog ljubi raznolikost ter sveže in barvito življenje. To izvira iz njega; poraja se tam, kjer njegova beseda in njegova volja, njegova svetloba in njegov Duh omogočajo živahnost in stabilnost, gibljivost in trden temelj, notranjo trdnost in hkrati spremenljivost, ki jo daje Bog.

Ali prepoznavamo, s kakšno veličastno, usmiljeno in skrbno pozornostjo se Bog srečuje s svojim stvarstvom – z nami – kako nam daje “popolno zadostnost”, kako nas preplavlja z življenjem, ki ga posreduje naprej? Ali prepoznamo njegovo ljubezen? Pravični v tem psalmu se zavedajo, kako dobro jim gre pri Bogu, zato ga z veseljem poslušajo.

Človek, ki se zaveže, da bo poslušen Bogu, je varen, tudi ko močno pihajo vetrovi življenja. Na voljo so nam sreča, dobri sadovi in uspešno življenje. To je več, kot doživi drevo, čeprav se lahko od njega veliko naučimo.

Hartwig Lüpke

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022