V božični zgodbi ima Jožef običajno manjšo vlogo, če se ga sploh spomnimo. Če pa si podrobneje ogledamo zgodbo o Jezusovem rojstvu, hitro ugotovimo, da je to napačno. Jožefa spoznamo, ko se sooči z verjetno najtežjo situacijo v svojem življenju. Ker mu Bog svojega načrta ni razkril vnaprej, kakor ga je Mariji, se mi njegova dejanja zdijo še toliko pomembnejša.

Sprva je verjetno domneval, da ga je njegova zaročenka izdala. Kot pobožnemu ali pravičnemu moškemu, kot ga opisuje Sveto pismo, zanj ni prišlo v poštev, da bi se poročil s prešuštnico. Kljub temu je bila njegova ljubezen do Marije tako globoka, da ji je želel omogočiti nadaljnje življenje tako, da bi ji napisal ločitveno pismo. Če bi se zaradi užaljenega ponosa želel maščevati, bi se Mariji slabo pisalo. Njeno življenje je bilo v njegovih rokah.

Včasih imam občutek, da so tisti, ki danes veljajo za posebej pobožne (oziroma si to želijo biti), hkrati najmanj usmiljeni. Za pravično stvar uporabijo najbolj neverjetna sredstva, ne glede na to, kako se godi tistim, ki so (domnevno) ravnali napačno. Ali se ne moremo od Boga in Jožefa naučiti, da si pravičnost in ljubezen ne nasprotujeta, temveč gresta z roko v roki?

Če si ogledamo Jožefovo ravnanje, nam hitro postane jasno, koga je Bog izbral za ”očeta” svojega sina. Človeka z značajem, močno vero in usmiljenjem, nekoga, ki mu je podoben.

Naj nas v tem božičnem času navdihuje Jožef. Tudi nas so drugi prizadeli in zlorabili naše zaupanje. A kadar koli je mogoče, poiščimo usmiljen izhod iz takšnih situacij. Navsezadnje Odrešenikov prihod pred približno 2000 leti ni bil nič drugega. Božji odgovor na najhujšo kršitev zaupanja je bila njegova iztegnjena roka.

Alexander K.

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022