Zgodba o Naamanovi ozdravitvi je posebna in nenavadna. Z njegove perspektive je bila videti nekako tako: Hudo je zbolel za gobavostjo, zato je iskal pomoč. Nato mu je izraelska sužnja njegove žene svetovala, naj gre k preroku v Samarijo v Izraelu. In tako se je odpravil na dolgo in naporno pot ter prispel h kralju v Samariji. Vendar ga kralj ni mogel ozdraviti. Naaman tega ni razumel; postal je jezen, izraelski kralj pa je to razumel kot provokacijo. Nazadnje je Naaman prispel v hišo preroka Elizeja, vendar tudi tam ni bil ozdravljen, niti ga prerok ni osebno sprejel. Prerokov služabnik ga je poslal naprej k reki Jordan. Naaman se je hotel vrniti domov, kaj naj namreč počne v umazanem Jordanu? Ali so tu samo slepe ulice in neuspehi? Njegovi služabniki so ga poskušali pregovoriti in nazadnje je privolil. Sedemkrat se je potopil v Jordanu – in ozdravel!

Zgodba s srečnim koncem, a pred tem je bilo mnogo slepih ulic in neuspehov. To je človeška zgodba, v kateri Bog sploh ne nastopa kot udeleženec.

Toda to ni celotna zgodba, obstaja namreč še ena perspektiva. Pisec je to perspektivo poudaril s slogovnim sredstvom, ki ga je uporabil. Prva in zadnja vrstica tvorita okvir in podajata razlago: “Po njem je Gospod naklonil Aramcem zmago” (v. 1), na koncu pa Naaman prizna: “Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga, razen v Izraelu” (v. 15).

Bog je bil navzoč od začetka do konca zgodbe. Naaman je to dojel šele na koncu. Toda Bog je vodil, deloval in posredoval. Vplival je na to, da je Naaman premagal svojo samovoljo. Spremljal ga je tudi na stranpoteh. V slepih ulicah mu je pokazal izhod. Srečanja z ljudmi niso bila naključja; njihovi nasveti so bili Božji glas.

Perspektiva vere lahko spremeni in izboljša tudi naše življenje. To je tisto, kar si danes želim za nas.

Roland E. Fischer

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022