Eno od perečih vprašanj vere je, kakšen je Bog. Da bi odgovoril nanj, je Jezus poslušalcem predstavil očeta, ki ga mlajši sin brez zadržkov prosi, naj mu že vnaprej da “svojo” dediščino. “Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada” (v. 12). Oče ga brez vprašanj uboga, kot da bi preslišal njegovo predrznost. Sin nato vzame svoje imetje in dobrine ter odide. Privlači ga velika svoboda.

Tako sin stopi na prizorišče sveta ter začne v polnosti uživati svojo svobodo in blaginjo. Oče pa vse to opazuje in molči. Besede niso potrebne. Kakor denar spreminja značaj, nas nesreča nauči moliti. Bog je takšen: pusti nam oditi in potem čaka.

Vendar pa na sinovo razočaranje ni treba čakati dolgo. Trdi udarci resničnosti ga prisilijo k razmisleku o Janusovem obrazu sveta in ga spodbudijo, da se poda na pot v Kanoso. Poskus s svobodo je spodletel.

Najpozneje zdaj bi bil čas, da se oče s sinom odkrito pogovori ter določi smer in ceno prihodnjega delovanja. Vendar se ne zgodi nič takega. Sinu ne ukaže, naj tri dni bos stoji v snegu, v raševniku in pepelu ter prosi papeža Gregorja za sprejem in odpuščanje, kot je to nekoč moral narediti cesar Henrik [v Kanosi]. Sina čakajo očetove razširjene roke. Brez očitajočega pogleda, brez obtožujočih besed, le solze veselja. Takšen Oče je Bog. On lahko potegne črto pod stare zgodbe. Preteklost ni več težava, pomembno je le: “Vrnil si se. Ti si moj sin, vidim se v tvojem obrazu. Praznujmo in se veselimo!” Takšen Oče je Bog.

Bog lahko objame grešnika. S svojimi otroki ravna spoštljivo in želi skleniti mir. Samo ene stvari ne more narediti – zapreti svojega srca prosečim otrokom. Takšen je Bog, Oče vseh nas.

Thomas Domanyi

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022