Zadnjih nekaj večerov sem odprl svoje strešno okno, da bi opazoval svetlo sijočo luno. Ob tem sem pomislil na romantične verze pesmi Matthiasa Claudiusa ”Ali vidiš luno, ki stoji tam?” Včasih razmišljam o naših vesoljskih potnikih, ki po vrnitvi z lune hvaležno in verodostojno poročajo: “Vrnili smo se domov, na našo Zemljo.” V vesolju je zelo hladno in temno. Ni kisika, ni zemeljskega življenja, razen če ga ne prinesemo s seboj. Nikjer ne rastejo rastline, kaj šele, da bi tam živeli ljudje ali živali.

Tudi David se v uvodnem besedilu iz knjige Psalmov čudi raznovrstnim delom in dobrinam, ki jih doživlja na zemlji. Ta dela in dobrine so priče smiselnega in izjemnega stvarstva, ki ni ustvarjeno po naključju, temveč po načrtu z mnogimi različnimi darovi in sposobnostmi. Naša zemlja je edinstvena stvaritev v velikem vesolju, kakršnega poznamo danes. Bolj ko se s svojim omejenim znanjem poglabljam v njene skrivnosti, večji čudež se mi zdi. To potrjujejo tudi znanstveniki.

Apostol Peter je v svojem drugem pismu zapisal: “Nismo sledili vešče izmišljenim bajkam, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastje. /…/ In ta glas smo mi sami slišali prihajati iz nebes, ko smo bili z njim na sveti gori. Tako je preroška beseda za nas postala še trdnejša in prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih” (2 Pt 1,16.18.19).

Kar me še posebej preseneča, pa je, da za nas skrbi “višje Bitje”, ki je sklenilo zavezo z našimi predniki (npr. z beduinom Abrahamom) in jo večkrat obnovilo. Naša krščanska vera ima zgodovino in o njej so pričevali mnogi, kar me vedno znova navdihuje v moji veri in mi pomaga vztrajati v njej.

Ko tako razmišljam, medtem ko skozi svoje okno opazujem luno, razumem apostola Pavla, ki pravi, da Boga spoznamo po njegovih delih, torej po stvarjenju (Rim 1,20).

Richard Schwarz

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022