Indijanci so verjeli v večna lovišča, Babilonci v deželo srebrnih nebes, Grki v podzemlje, Egipčani v senčno kraljestvo mrtvih. Muslimani pričakujejo razkošje, budisti pa nirvano. Tako pri avtohtonih ljudstvih kot v industrijskih civilizacijah je veliko različnih pogledov, vendar imajo vse religije eno skupno lastnost – vse imajo predstavo o večnosti.

Kot otrok sem pogosto molil: “Dragi Bog, naredi me pobožnega, da bom prišel k tebi v nebesa.” Vprašanje je, kako priti v nebesa in kaj pravzaprav so. Sveto pismo nas glede tega ne pušča v temi. Zame je edini vir informacij o tej temi.

Jezus je rekel svojim učencem: “V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz” (Jn 14,2.3). Nebesa so kraj, kjer prebiva Bog. “Naš Bog je v nebesih” (Ps 115,3). V Gospodovi molitvi molimo: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9) V Pismu Filipljanom piše: “Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa” (3,20). Nebesa so večna domovina, kraj večnega življenja, bivališče odrešenih. Tam se živi polno življenje. Ura nas ne bo več preganjala. Ne bo nas več strah. Ne bo več trpljenja in bolezni. Ničesar več ne bo treba izboljšati. Ničesar ne bomo več pogrešali. Vse bo popolno.

Vprašanja “Kje je Bog?” ne bo več, saj bo Bog med nami. Jezusa Kristusa bomo gledali iz oči v oči. Kakšen kraj! Tam želim biti.

Gerhard Mellert

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022