Leta 2021 je svet močno obvladoval virus, ki je omejeval naše vsakdanje življenje. Osebnim skrbem se je pridružil še strah pred okužbo ali brezposelnostjo in spraševal sem se, kako se lahko spopademo s strahovi, da nas ne bi popolnoma ohromili.

V bližini hiše mojih staršev je park. Kot otrok sem se tam pogosto igral s prijatelji. Nekega večera je bilo že temno, ko sem se moral sam vrniti domov, ker so prijatelji želeli obiskati nekoga drugega in so odšli v drugo smer. Čeprav sem na poti domov poznal vsako drevo in vsak kamen, me je vseeno spreletaval slab občutek in bil sem vesel, ko sem končno prispel domov. Kaj je bilo drugače? Manjkala je varnost skupine. Če se ne počutiš varnega, lažje razviješ strahove.

Strahove in skrbi moramo jemati resno in jih prepoznati kot znak, da globoko zakoreninjena potreba po življenjskem smislu in občutku pripadnosti ni zadovoljena. Če nimamo ne enega ne drugega, našemu življenju manjka zatočišče miru. Vprašanja o smislu in namenu našega življenja običajno potisnemo ob stran zaradi vsakodnevne zasedenosti. Vendar pa strahovi, krize ali razburljivi dogodki povzročijo, da se takšna vprašanja vsaj za kratek čas spet pojavijo in zahtevajo odgovore.

Čeprav se sliši precej preprosto, je odgovor na vprašanje o smislu mojega obstoja in obstoja sveta nasploh Jezus Kristus. Hrepenenje po smislu je mogoče zadovoljiti že danes, in sicer v odnosu s Kristusom. On je “premagal svet”, kar pomeni, da je s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem naredil odločilne korake, da bi nas rešil naše izgubljenosti in strahov. Pokazal je, da mu pripadamo, in nas po Cerkvi – skupnosti tistih, ki so svoje življenje zaupali Jezusu – povezal s številnimi ljudmi, ki se med seboj podpirajo in lahko skupaj hodijo tudi po temnih poteh življenja. Morda je danes priložnost, da nekoga spremljate na težki poti.

Thomas Lobitz

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022