Jezus in njegovi učenci so izstopili iz čolna v Betsajdi. Prednje so pripeljali slepega človeka. Jezus ga je prijel za roko in odpeljal iz vasi. Ko so se ustavili, je slepec začutil, da mu je Jezus pljunil v obe očesi in nato nanju položil svojo roko. Nato ga je vprašal, ali lahko kaj vidi. Moški si je Jezusovo ozdravitev zagotovo predstavljal drugače: morda kot osupljiv dogodek, ki bo navdušil ves kraj, kot vzvišeni vrhunec svojega življenja. V trenutku bi ga preplavila svetloba in barve. Zdaj pa tako banalno vprašanje! Kakšen Božji človek sploh je ta Jezus?

Moški je pomežiknil. Res je lahko nekaj malega videl. V daljavi je opazil premikanje. Potem je njegove oči ponovno zakrila Jezusova roka. In končno je lahko videl: tokrat jasno in ostro. Toda Jezus mu je naročil: “Ne vračaj se najprej v Betsajdo. Zdaj ni čas, da bi z drugimi proslavljal svojo ozdravitev.” Tako se je moški začuden vrnil domov.

Učenci so vse to opazovali od daleč. Jezusove besede, ki jih je malo prej izrekel v čolnu, jim niso šle iz glave: “Saj imate oči, zakaj torej ne vidite?” Bilo mu je žal, da se niso spomnili tega, kar je Bog naredil zanje, ter da niso razmišljali o tem in zato niso videli – tako kot ta slepi človek. Ker se niso zanašali na Boga, jih je razjedala skrb.

Toda zdaj so razumeli: rešitev ni v tem, da bi se bolj trudili. Potrebovali so pomoč pri zaupanju v Boga, kar jim je lahko dal edino Jezus. Dan za dnem je potoval z njimi, po vodi in kopnem. Na vso moč se jim je trudil odpreti oči, da bi lahko prepoznali Božje delovanje v svojem življenju in zaupali svojemu nebeškemu Očetu.

Simon Krautschick

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022