Vprašanje o vzroku trpljenja je verjetno tako staro kot trpljenje samo. Že v Jezusovem času so imeli ljudje o tem svoja mnenja in teorije. Medtem ko je bila takrat prisotna močna moralna komponenta – kot vzrok za trpljenje so si lahko predstavljali le grešno ravnanje – danes ljudje raje razmišljajo, kako bi bilo mogoče trpljenje čim prej odpraviti.

Tudi sam spadam med ljudi, ki si na vse pretege prizadevajo odpraviti trpljenje v svetu, predvsem na svojem omejenem področju vpliva. Tudi kadar ima otroški jok nepomemben vzrok, mi ga je neverjetno težko slišati ali gledati objokane otroške oči. Nekako se takoj čutim odgovornega, da moram popraviti situacijo. In če tega ne morem narediti, se čutim nezadostnega.

Naj gre za svetovno pandemijo ali najgloblje osebno trpljenje, se znajdemo v okoliščinah, ki nas spravijo na kolena in naredijo nemočne. Takrat smo v skušnjavi, da bi zastavili moralistično vprašanje: ”Zakaj? Kaj sem le naredil ali naredila oziroma česa nisem?”

Jezusov odgovor: “Ni kriv niti sam, niti njegovi starši” (v. 3, ŽNZ), ni le preprost in streznitven, temveč prinaša tudi neverjetno olajšanje. Za vsakim trpljenjem, vsako katastrofo ali življenjsko nevarno situacijo ne stoji osebna krivda. Prav tako nam njegov odgovor kaže, da ni vse v naših rokah. Drugi del Jezusovega odgovora presega naša obzorja: “Slep je, da bi se na njem pokazala Božja moč” (ŽNZ). Res je, nima vsaka kriza, niti kriza, ki jo prestajajo verniki, takšnega pozitivnega zaključka. Toda Jezus nas opozarja, da se nam ni treba osredotočati na (napačen) vzrok. Včasih ga prepoznamo pozno ali pa ga sploh ne prepoznamo. Vendar to ne sme ovirati našega zaupanja v Božje usmiljenje in njegovo pomoč ne glede na to, kakšno obliko ima. V tem je bistvo vere v ljubečega Boga.

Alexander K.

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022