“Prekomernost je začetek konca blaginje,” pravijo, in zdi se mi, da ga bomo kmalu dosegli. Od kod potreba, da toliko časa preživimo na skrajnem zunanjem robu ali da drug drugega etiketiramo? Ali obstajajo samo še taki, ki vsemu prikimavajo, so teoretiki zarote, neonacisti ali pa levičarski liberalci? Ena napačna beseda in že te gledajo, kakor da si poljubil roko samemu hudiču. Spodbude, ozadje in kontekst so zamolčani ali prezrti.

Kam je izginil naš občutek za zdravo presojo, da bi ocenili “ostrino” izjave ali okoliščin in se ustrezno odzvali? Ali smo se izgubili v tekmovanju, da bi drug drugega prehiteli s pametnimi stavki na Twitterju, foto zgodbami na Instagramu ali najnovejšimi podžigajočimi temami na Facebooku? Ali se počutimo premajhne in nepomembne, če ne moremo vsaj nekje pustiti svojega besednega odtisa?

Razsodnost v težkih okoliščinah je Jezusova moč. O tem priča tudi srečanje z rimskimi vojaki, ki so ga prišli aretirat. Kako pa se je odzval Peter? Napadel je! Morda je želel zaščititi Jezusa ali ni želel pred vojaki izpasti šibak ali pa je hotel povzročiti zmedo, da bi lahko pobegnili. Ne glede na to, ali je bilo njegovo dejanje pogumno ali nepremišljeno, ga Jezus ni odobraval. Zavedal se je – in je to tudi povedal – da niti boj niti beg ne bosta spremenila tega, kar ga čaka. Zato je ravnal v skladu s svojo običajno maksimo: zdravilno, spravljivo, osredotočeno na ljudi, ne le na “dobre fante” na njegovi strani, temveč tudi na “nasprotnike”, povzročitelje težav in podpihovalce. Ni mislil nase, temveč na dobrobit vseh vpletenih. To je bilo njegovo merilo.

Res je, da nimamo Jezusove božanske daljnovidnosti, vendar nas nič ne ovira pri tem, da njegova naravnanost postane tudi naša.

Nicole Spöhr

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022