11. september
Verujem, pomagaj moji neveri!
Evangelij po Marku 9,24
Ali se vam zdi ta stavek protisloven? To je verjetno eden izmed najbolj obupanih klicev na pomoč v Svetem pismu. Kaj se je zgodilo?
Jezus in njegovi trije najbližji spremljevalci so visoko na gori doživeli edinstveno in močno srečanje z Bogom, medtem ko se je v dolini odvijala tragična drama. Učenci niso mogli ozdraviti bolnega otroka. Situacija se je zaostrila, ko so se vmešali pismouki. Sledil je prepir, morda o tem, kdo je kriv za otrokovo bolezen (prim. Jn 9,1–3) ali da Jezus očitno nima nadnaravnih moči.
Jezus se je spustil z gore in se soočil s tem razgretim položajem. Dečkov obupani oče je povedal Jezusu zgodbo o sinovem trpljenju, ki je bila tudi njegova zgodba o trpljenju. Presenetljivo je, da je svoj klic na pomoč izrazil v množini: “Usmili se nas in nam pomagaj” (Mr 9,22). Oče je bil na koncu svojih moči in modrosti, a ni bil niti prepričan, da mu Jezus lahko pomaga, zato je svoji prošnji dodal še: “… če pa lahko kaj storiš.” Na koncu je jasno, da je on tisti, ki potrebuje pomoč: “Pomagaj moji neveri!”
Kako pogosto me duh dvoma vrže v ogenj ali vodo (v. 22)? Kako pogosto se sprašujem, kje je Bog in zakaj ga ni z menoj, ko ga potrebujem? Kako pogosto moram doživljati, da mi ljudje delajo krivico? Rad bi zaupal Bogu, a včasih je težko. Verjamem, vendar mi resničnost pogosto govori nekaj drugega.
Ta zgodba kaže, da je življenje včasih zelo nepravično in to lahko zelo obremeni našo vero. Toda Jezus se spušča k nam in je ob nas. Osvobaja nas in nas ponovno dviguje, četudi drugi mislijo, da smo že mrtvi (v. 26).
In še ena pomembna stvar: vera ni moj dosežek. Če bi bila, bi bil moj neuspeh neizogiben. Boga lahko le prosim, naj mi podari vero vanj, mi odvzame dvome in okrepi moje zaupanje.
Zato je prošnja tega očeta tudi moja prošnja: “Zaupam ti, toda pomagaj mi premagati mojo nevero!”
Andre Zander
—
Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022