”Najboljše šele pride!” Tako piše z velikimi zlatimi črkami na reklamnem letaku, ki sem ga nedavno pobrala iz poštnega nabiralnika. Letak je pravzaprav oglaševal bančno posojilo. To me ni zanimalo, vendar vedno rada pogledam sliko z veselim sporočilom. V temnih zimskih dneh so te zlate črke še posebej močno svetile, vsaj tako se mi je zdelo.

V besedah ”Najboljše šele pride” je veliko upanja in pričakovanja – tako kot v svetopisemski zgodbi o Simeonu. Ta se je postaral in osivel, a dan za dnem, leto za letom je veroval obljubi in upal, da bo videl Kristusa. Ko sta Marija in Jožef prinesla novorojenega Jezusa v tempelj, je v otroku prepoznal pričakovanega Odrešenika in spoznal, da ni zaman čakal. Mirno je zaupal, da najboljše šele pride. Tako je živel vse svoje življenje in na koncu je v rokah držal Jezusa, Zveličarja.

Takšen odnos do življenja se mi pogosto zdi težek. Ali bi lahko kot Simeon potrpežljivo sedela v templju in čakala na oddaljeni srečni konec? Rada bi nekaj naredila, vzela usodo v svoje roke … Razjezi me, če se moji načrti ne uresničijo takoj. Zlate črke na oglasnem letaku so me prebudile iz moje negotovosti in me spomnile na starca, ki je znal tako čudovito mirno čakati in z zaupanjem gledati naprej. Vedel je, da je njegov čas v Božjih rokah. Tudi jaz se moram naučiti, da mnogih stvari v življenju preprosto ne morem nadzorovati ali pospešiti. Toda to me ne sme prestrašiti, saj se tudi jaz tako kot Simeon želim približati temu otroku v jaslih ter se naučiti zaupati in čakati. Obljuba, zapisana z velikimi zlatimi črkami na letaku moje banke, je pravzaprav veliko večja od vse sreče ali nesreče na svetu: ”Najboljše šele pride!” Hvala Bogu.

Beate Strobel

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022