Ljudje so dolgo čakali na Mesijo, Božjega obljubljenega Odrešenika. In ko se je Kristus končno pojavil, so bili grenko presenečeni. Koga je namreč zasul s kritikami? Bogaboječe teologe in tiste, ki so se goreče posvečali Bogu všečnemu življenju. Očital jim je: ”Hinavci! /…/ Hočete voditi druge, sami pa ste slepi” (v. 23.24; svobodni prevod). Kako provokativno! Ti izjemno pobožni ljudje naj bi po njegovih besedah bili zmedeni hinavci.

Mimogrede, koga je Jezus hvalil? Koga je postavil za svetel zgled skupnosti vernikov? Predvsem otroke (Mt 18,3.4).

Kristus se v zgornji svetopisemski vrstici pritožuje nad pomanjkanjem ravnovesja med besedami in dejanji, nad sobivanjem lepih besed in grdih dejanj. Svojih sogovornikov ne spodbuja, naj se manj ukvarjajo s teologijo ali manj razmišljajo, temveč naj njihovo poznavanje Božje besede postane vidno v njihovem življenju. Potreben je bil preskok, ki bi jih popeljal iz kraljestva misli in razprav. Biti nadarjen teoretik ali goreč oznanjevalec ni dovolj. Še posebej ne, če imamo visoka merila in jih glasno razglašamo, potem pa dejanja bolj pričakujemo od drugih kot od sebe.

Te vrstice iz Evangelija po Mateju so bile napisane tudi zame. Vedno sem veliko časa namenil branju verske literature in sem pogosto rad razpravljal o njej. Zato bi si moral zastaviti nekaj vprašanj. Ali je moje znanje prispevalo k temu, da sem danes bolj usmiljen kot v preteklosti? Ali so moji plemeniti cilji sploh komu koristili? Ali sem vsaj malo olepšal svoj mali del sveta?

Bog je usmiljen z nami. Poskrbel bo, da bo naše življenje pustilo sledi. In če smo pošteni, ponižni in tudi samokritični, bodo te sledi še bolj vidne.

Rinaldo G. Chiriac

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022