1. oktober
Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.
Pismo Filipljanom 4,6
Starši so mi povedali, da sem že pri dveh letih znala zelo dobro govoriti. Znala sem reči ”hvala” in bila sem zelo hvaležen otrok – do nekega dne. Zaželela sem si jabolko, zato sem mamo prosila zanjo. Mama mi je z nasmeškom dala jabolko, vendar se zanj nisem zahvalila, temveč sem ga samo zgrabila in izzivalno pogledala mamo. Moj izzivalni pogled je govoril veliko: ”To je moje jabolko; zdaj ga imam jaz – moje je!” Ta pogled je sporočal ravno nasprotno od tega, kar pomeni ”hvala”.
Moja mama je to vedela in se spoprijela z izzivom. Vzela je jabolko iz moje roke in vprašala: ”Kako se reče?” Nikakor nisem hotela reči ”hvala”, zato je mama jabolko vrnila nazaj v košaro s sadjem. Toda še vedno sem si želela jabolko, zato sem še enkrat prosila zanj. Spet nisem hotela reči ”hvala”. Sprašujem se, od kod to, saj sem bila stara šele dve leti. Jabolko sem hotela dobiti po svoje. S svojo otroško trmoglavostjo sem naredila to, kar vsi delamo samodejno – nekaj hočemo narediti ali doseči pod lastnimi pogoji.
Nezadovoljstvo in nehvaležnost sta temeljni drži naše kulture. Nikoli nismo zadovoljni s tem, kar imamo. Čutimo nenasitno lakoto po več stvareh. In prav to je trenutek, ko nam Bog želi dati nekaj drugega. Želi nam dati mir. Želi potešiti lakoto našega srca. Toda da bi to dosegel, nas vabi, da doživimo korenito spremembo stališča. Želi, da zavzamemo stališče hvaležnosti.
Na srečo moja mama ni obupala. Čez eno uro sva obe sedeli na tleh pod kuhinjsko mizo in jokali. Končno je mamina ljubeča in vztrajna potrpežljivost omehčala moje trdo srce: ”Hvala, mamica!”
Bog nam želi dati več kot jabolko. Naše nehvaležno srce želi prenoviti od temeljev navzgor.
Chantal J. Klingbeil
—
Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022