Tako lepo je videti, kako narava spomladi ponovno zaživi. Svetloba prežene temo, narava spet postane barvita in živahna. Male in velike živali se pripravljajo na podmladek. V zraku je čutiti upanje. Upanje za življenje.

Toda v vsem tem veselem dogajanju lahko opazujemo tudi na videz žalosten dogodek – življenje gosenice. Gosenica se prehranjuje od lista do lista, dokler se ne nasiti. Potem spozna, da se bliža njen konec in da prihaja na cilj svoje poti. Narediti si mora zapredek. Zabubi se, se uleže v svoje ležišče in postane popolnoma nemočna.

Ali sluti, kaj jo čaka po dolgem spanju? Ali se zaveda, da se bo spremenila? Da bo lepa in bo lahko letela?

Nekega dne, običajno po dveh do štirih tednih, napoči čas. Prebije kokon in prileze ven. Popolna metamorfoza je zaključena. Namesto plazenja zdaj lahko leti. Namesto glodanja listov zdaj pije sladek nektar iz pisanih cvetov. Iz grde, nemočne, debelušne gosenice je nastal eleganten metulj.

Potovanje gosenice me spominja na to, kar je Jezus povedal o sebi v današnjem uvodnem besedilu iz 12. poglavja Evangelija po Janezu in kar so njegovi učenci lahko neposredno opazovali. Ko so učenci videli Jezusa, kako nemočno umira na križu, so tudi oni mislili, da je zdaj vsega konec ter da bodo morali pokopati svoje upanje na boljše življenje. Toda za Boga križ ni bil konec. Kot so napovedali preroki v svetih spisih, je Jezus tretji dan vstal od mrtvih. Premagal je smrt. Živ je!

Zato imamo upanje: ko naše moči usahnejo in ležemo k počitku, še ni konec. Imamo upanje, da nas bo Bog prebudil iz spanja in bomo lahko večno živeli v njegovi slavi. S tem v mislih nam želim srečne in upanja polne velikonočne praznike!

Elisabeth Jelinek

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022