Na hribu nad starodavnim mestom Efez stojijo ruševine bazilike svetega Janeza, velike stavbe iz bizantinskih časov (6. stoletje našega štetja). Skozi bogato okrašen vhod obiskovalec vstopi v osrednjo ladjo in takoj zagleda nekoliko dvignjen podij, ki ga uokvirjajo štirje stebri. Preprosta bela marmorna plošča pripoveduje o izročilu, da je bil na tem mestu pokopan učenec Janez. Upravičeno verjamemo pripovedi, da je Janez z Marijo več let preživel v Efezu, bil pozneje izgnan, nato pa se je vrnil v prestolnico rimske province Azije, kjer je umrl naravne smrti.

Janez sebe opisuje kot učenca, ki ga je Jezus ljubil. Svoje drage spomine je zapisal v poročilu, ki ga danes imenujemo njegov evangelij. Dogodke opisuje s svojega zornega kota ter navaja številne podrobnosti in zgodbe, kot so Jezusovo srečanje s Samarijanko pri Jakobovem vodnjaku, Jezusov pogovor z učenim Nikodemom, ki je k njemu prišel ponoči, obuditev Lazarja in podrobnosti umivanja nog.

Poznamo tudi njegova tri pisma in Apokalipso – mogočne podobe Razodetja, ki jih je videl na otoku Patmosu.

Današnje svetopisemsko besedilo nam odpira posebno okno. V najbrž najtemnejši in najtežji uri, ko je Jezus trpel na križu, se je obrnil k človekoma, ki ju je tako zelo ljubil – k učencu Janezu in svoji materi Mariji. Ali si lahko sploh predstavljamo, kaj je pomenilo za ti dve osebi in tudi za Jezusa kot Marijinega sina, da je v tistem trenutku mislil na materino prihodnost? To bi lahko imenovali najdragocenejše darilo za materinski dan. Cvetje in čokolada so lepo znamenje hvaležnosti in zahvale, toda dejstvo, da otroci tudi v težkih časih mislijo na svojo mamo in poskrbijo zanjo, je vredno razmisleka in posnemanja.

Hanna Klenk