Datum je bil določen več tednov pred operacijo kolena. Zavedal sem se, da bodo v bolnišnici in med tritedensko rehabilitacijo ure dolgočasne. Zato sem v krščanski knjigarni naročil roman, da bi si krajšal čas. Prodajalca knjig sem poznal z dogodkov ProChrist v našem mestu. Lepo sva se razumela. Preden sem zapustil trgovino, je z mano molil za uspeh operacije.

Nekega dne, preden so me odpustili iz bolnišnice, me je nepričakovano obiskal med večerjo in mi povedal, da je moral premagati več ovir, da bi prišel do mene.

Medicinska sestra mu ni želela dovoliti obiska, ker je prišel izven časa za obiske. “Prosim, dovolite mi, da vidim pacienta, ker ne živim v tem mestu.” “No, dobro. Koga želite videti?” “Ne spomnim se imena.” “No, potem pojdite domov. Tukaj cenimo zasebnost. Ne morem vam dovoliti, da bi si ogledali vsako sobo.” “Prepričan sem, da ga boste našli: ima brado in operirali so mu koleno.” “To velja za veliko bolnikov tukaj.” “Lahko bi bil pastor!” [Kar sicer nisem.] “Bolnikov ne sprašujemo o njihovem poklicu ali hobiju. Zato vas prosim, da greste domov, razmislite o imenu bolnika in potem ponovno pridete.” Druga medicinska sestra, ki je vse to slišala, je namignila: “V tisti sobi je bolnik, ki ima na nočni omarici neko nabožno knjigo.” Te besede so končno omehčale prvo medicinsko sestro, tako da je prodajalca knjig spustila v mojo sobo. Seveda me je obisk presenetil in navdušil. Imela sva dolg in dober pogovor. Zdaj poznava tudi ime drug drugega.

Prodajalec knjig je popolnoma razumel današnje svetopisemsko besedilo in ga udejanjil, čeprav je moral premagati nekaj ovir in so ga skoraj poslali proč. Šele pozneje sem spoznal, da je bila moja nabožna knjiga tiha pričevalka.

Kdo od vaših znancev je bolan ali preživlja težke trenutke in bi bil vesel vašega obiska?

Konrad Schäfer