Dvakrat so bile gore usodne za Jeana Vegnierja. Prvič so uničile njegov zakon.

Bogata in razvajena Parižanka Michéle je prišla v Chamonix kot poletna gostja in najela Jeana Vegnierja, slavnega gorskega vodnika, za nekaj nepomembnih tur v masivu Mont Blanca. Navdušila se je nad gorami, še bolj pa nad gorskim vodnikom, zato se je vanj zaljubila. Čez dva tedna sta se poročila.

Od vsega začetka so napovedovali, da ta zakon ne bo trajal dolgo, in res je razpadel že čez četrt leta. Tudi tokrat so bile krive gore, ki se jih je Michéle žal kmalu naveličala. Pogrešala je mestno življenje, njen mož pa se ni nameraval odpovedati službi gorskega vodnika. Veliko sta se prepirala in nekega dne, ko se je vrnil z dolge gorske ture, je našel prazno hišo. Michéle je odšla.

Izginila je brez poslovilnega pisma ali prošnje za razumevanje in se ni več oglasila. Ker ni vložila zahteve za ločitev, je Jean ostal poročen, vendar brez skupnega življenja z ženo.

Nekega nevihtnega oktobrskega dne je gorska reševalna služba prejela alarm, ker se mladenič, ki se je povzpel na ledenik na Mont Blancu, ni vrnil. Reševalci so ga v nevihti zaman iskali 18 ur, nato pa so iskanje opustili. Jean Vegnier je protestiral: “Včasih smo pogrešanega iskali, dokler ga nismo našli, živega ali mrtvega. Iskal bom naprej! Kdo gre z mano?” Nihče se ni premaknil. “Potem bom šel sam!” Jean Vegnier je v ledeniški divjini preživel 27 ur, dokler ni našel in rešil ponesrečenca. Po tednu dni v bolnišnici v Chamonixu je bil mladenič zunaj nevarnosti in šele takrat so ugotovili, kdo je. Imenoval se je Denis Vegnier; bil je otrok iz Jeanovega kratkega zakona. Tako kot njegov oče je tudi on nato postal gorski vodnik; vodil je svoje stranke in reševal ljudi, kar se je od Vegnierja tudi pričakovalo – ko nas namreč enkrat rešijo, se v nas prebudi želja, da tudi mi rešujemo druge.

Jezus je prišel, da bi iskal (ljudi) in rešil, kar je izgubljeno. Če veste, da vas je Jezus našel in rešil, poznate tudi svoje poslanstvo. In ni treba, da ga opravljate sami.

Gerhard Zahalka